da preženem turobna jutra, če sploh so turobna......., so pa vsa jutra lepa....

tudi nirvana te lahko zlorabi, zato niti njej ni varno zaupati...

Gospa Likovičeva, ki sicer ni v političnih vodah, pove nekaj "novega", za nekatere nerazumljivega, vendar ima po eni strani čisto prav, saj se zavzema za tiste stvari, za katere nam je vseeno....., je brihtna, razgledana in vredna spoštovanja. Angelca, vse dobro na tvoji poti! Če ti ne bo uspelo, boš vsaj nekaterim odprla oči, svet boš naredila mnogo lepši.....

govori se o čisto običajnih klinikah, včasih pa pride na dan tudi kaj, kar ljudje sploh nočemo slišati....

PRODUKCIJSKA TEHNOLOGIJA

S tem igramo. S tem "tako" razmišljamo. Vegetiramo in abstiniramo. Novost se vedno začne z vsebino. Ko jo začnemo konzumirati, pride do namišljenega delovanja. Stvari se ustvarjajo paralelno. Na momente kakofonično. Ironično. Dolgoročno bi poudaril umetno inteligenco. Brez aditivov. Programska oprema je že vgrajena. Potreben je le "klik". Sledi analiza. Analizi sledi vsebinsko filtriranje. Pričakujmo progresivo. Takšna orodja. Taki rezultati. Čez pet let ne bo več propagande. Podjetniki bodo tempirane bombe. ZDA bodo pridobile na skrajni primarnosti. Ste že končali z dekapitalizacijo? Ste kontaktirali konkurenco? Sektorji in panoge. Edina motivacija ne more biti neznanka. Bom dobil svoj delež? Verjetno. Za zdaj sem prepričan o tem. Prepričanje se bo povečalo za 30%. Motivacija bo sicer zaračunana, vendar bo neobdavčena. Presežena vrednost. Imamo proizvodnjo v "garaži". Dobro laufa. Našli smo vse primerke. Pomembno je, da imamo prednost pred Kitajci. Drugi programi so za v Recycle bin. Tam bodo ostali. Kmalu pa bodo permanentno izbrisani. Izbrisani kot človeštvo. Korak za korakom. ......ali spominske enote. Toplota likvidnosti ne more odvesti na drugo stran Robocopa. Ima motranjo zavoro, ki je sposobna blokirati. Razveljavljati. Dobro. izdelani in popravljeni. Toplota "srka" vase vse od arzenala do umetnega stekla. Pred šestimi leti je vsa ta "ekipa" štela le enega člana, a še ta je bil le navidezen. Naj jih bo zdaj več. Ima vgrajen sistem za hitrost. Na trg pošilja nove verzije mikročipov. 90% jih ostane "partijsko imenovanih", ostali pa gredo na obdukcijo v Vzhodno Evropo. Tam je jok in škripanje z zobmi. Neposredno. Klasično.  Kombinatorično.  Dolgoročna vzpostavitev sinonimov. Popolnost v terminalni formi. Preko elegance, metamorfoze. Ni več strahu pred Velikim pokom. Mladenka je padla v novo jamo. V tej jami si je ustvarila uporabniški račun. Geslo pa je čez teden dni pozabila. Nekdo ga je zlorabil. Nek čuden tič. Šlo je. Zabavni odlomki. Intervjuji, konference, tolerance in sekerance. Nikoli končana zgodba. Družba je uspešna. Vsi so uspešni. Bedaki ostajajo na spletu, na  Silicijevi  dolini. Med pingvini. Žetoni in težave med uporabo "storitev". Do smrti pretepeni moški. Umiral je iure in ure. Če bo preseglo 1.000.000.000,00, bo prišlo do uspeha. Prehiteli bomo fjorde, horde in stare Forde. Ni res! Ne gre za zacementiranost. Gre za ignoranco. Velikanski produkt dosega kritično mejo v prerojenih državah. Naj omenim pogum in pamet. Pamet pa je boljša kot žamet. Žamet pa je eksotika. Čez zaslone gre na stotine šifriranih podatkov. Orjaški pajki, krvoločne stonoge. Izguba službe. Vprašaj za nasvet! Pošlji e-pošto! TBC. Kdo je lastnih tega avtomobila? Manjka mi le še en "fajl". Narobe. Davčna utaja. Skopiral bom povezavo........ Ne gre. Ne, ne gre. Grem brat gradivo. Živim v veliki zmoti. S klikom pa se da vse verificirati. Tudi inteligenco. A kaj, če je ni? Odkrivam svoje zakonitosti. Uvedel bom svoj "standard". Poglejte še drugje! Tega imam dovolj. Preveč hudo me kljuje v ušesih. Grem do specialista. Mogoče bo on  vedel? Me nagnal iz ordinacije? Zunaj pa bom srečal politika. Na zid bo lepil "oglas". Kar naj ga! Prav mu dam, saj je neodvisen. Alternativa. Privatizacija: DA. Si predstavljate, da imamo dva asistenta in dva delovna dneva, da se soočimo s pogoji dela? Nadgradimo možnostii n podpišimo soglasje. Na storitve se obračuna popust.

(Lažna?) dejstva brez perspektive

Komur je primarno razmišljanje tuje, temu se utegnejo nerealni predmeti zdeti nedosegljivo daleč. Mistična bitja in božanstva so zelo oddaljena od univerzuma.So brez moči. Brez bivanjske osnove. Toda obstaja nekaj, kar nam je neizbežno blizu. Od duha pa vse do resnice je neskončna pot, polna ovir in preprek. Isknje resnice se enači z iskanjem posameznika, njegove celosti in njegove univerzalne človeškosti. Vsak ima svoje izhodišče in svojo nedvomno dejstvo. Svojo bližino. Svoji bližini je nemogoče uiti. Nemogoče jo je odgnati, razveljaviti, pozabiti...... Vse, kar vemo, je to, da živimo. Naše življenje je naša bližina. Vse, kar vemo, je resnica, le-ta pa je bivanjska, se pravi, da je v tej bivanjski resnici prisotna tudi laž, ki pa je tudi resnica. Laž kot resnica? Če laž ne bi bila resnica, bi mirne volje lahko rekli, da laži sploh ni. Človek naj na življenje ne gleda s telesnimi očmi. Gleda naj z življenjskimi očmi. Usoda je včasih kruta, boleča in moreča, a navsezadnje je bolečina pomemben faktor v življenju. Dejstvo. Noben dvom ne more reči, da je univerzum naravnan negativno, ker usoda človeka (ali človeštva) ne temelji na lažeh. To je načrt, ki je ustvarjen iz niča. Ta je zanesljiv temelj, ki pa vklučuje nekakšen "vsesplošen" dvom. Dvom o resnici. Zato je tudi dvom del resnice. O dvomu je nesmiselno dvomiti. O laži je nesmiselno lagati. Življenje pa je celostno. Življenje je neuničljivo. Neuničljivo je od rojstva do smrti. Smrt ne uniči življenja. Smrt nastopi, ko se življenje konča. Vse je naravnano in obenem splošno. Sporni pa so telesni in duševni občutki. Človeška pamet, vid, sluh, živci itd.. Vse to skupaj pa je življenjsko dejstvo. Vse skupaj je bit jaza samega. Človeški jaz pa je potrebno razdeliti na detajle. Na vsako celico posebej. Ego ni pridobljen s sklepanjem, kot bi lahko mislil na podlagi cogito ergo sum (mislim, torej sem), ampak je neposredno v tem: misleč, čuteč, hoteč ali kakorkoli duhovno vzgiban, sem in se te biti zavedam. Ta gotovost lastne biti je (v nekem pomenu) najprvotnejše spoznanje; ne časovno prvo, kajti "naravna naravnanost" človeka je usmerjena predvsem v zunanji svet. Kar dolgo traja, da človek najde samega sebe. Gotovost lastne biti je tudi v smislu prvega načela, iz katerega se človek kot celota sooči z resnico oz. usodno resnico. Za resnico se je nemogoče skriti. Nemogoče je pozabiti svoj obstoj. Bit, ki se ga zavedam, je bit, ki se zaveda mene. Bit je v meni. Ali obratno. Večna bit je tudi aktualna bit. Bit v trenutku je popolna bit. Trenutek je popoln. Če nekdo misli, da trenutek ni popoln, razmišlja nesmiselno, saj je trenutek točka v življenju, kjer se vsi posamezni faktorji ujemajo. Trenutno, seveda. 

Včasih se mi zazdi, da to sploh ni mogoče, da je vse skupaj le domišljija, da ni realno, a ko se zamislim, vidim grozo znotraj nečesa, nečesa ljubkega in lepega. Groza me spremlja ces čas, groza je del življenja, tako kot bolečina, samota, žalost, bolezni, težave.....

Na robu mesta

Mogoče vam je znana tale bajta. Ali pa tudi ne. Poznam jo že kar nekaj cajta. Nič posebnega. Nič norega. Običajna new-age ludnica. Dolgčas kot ob deževnem dnevu. Nič več zaklepanja v kletke, nič več šok terapij, injekcij in podobnega sranja. Norcev  tukaj pravzaprav ni. So pa sami specialni povratniki in umetniki svojega kova. Vsak dan isti ritem, iste dejavnosti. hrana je bolnišnična, kava pa v kavomatih. Teh je mnogo, mnogo, mnogo. Polje nič več ne buri duhov. Pacienti gredo domov, fehtajo za cigarete, pojejo in hodijo na sprehode. Tabletke se dilajo: Loramčki in Xanax. Tu notri se včasih znajde kaka oseba, ki je res zafurala svoj lajf, mogoče še lajf koga drugega. Punce, ki so tukaj na zdravljenju pa so čedna dekleta, včasih slinasta in razmršena, a so vseeno zelo luštkana. Tudi v norišnici se kdo kdaj noro zaljubi. Začne se nova "štorija". Ko pa se parček iz določenih razlogov razide, dostikrat pride do kakega rezanja žil, poskusov samomora...... Potem se "obolela" oseba zopet znajde za zidovi Studenca 48. Spet smo na začetku.

Postmoderni kozmos

Kje naj začnem? Kako naj začnem, da me boš lažje razumel? No, vidiš. Ubadam se z nepomembnimi stvarmi. Majhne so. Premajhne, da bi jih videl. Ha, ha, ha! Stvar je drugačna, ločena od tiste, ki jo imam sam. Kaj je, je. Tako je in tako bo. Zaobjame te od nog do glave. Istočasno se enaka štorija odvija v peklu. Mejnikov ni. Pot se širi skozi gozd, se oža. Oža se religija posameznega latinologa ali litanologa, da ne rečem ginekologa. Srednjeveška filozofija razbija mit o prestolu vs. psihidelija transsibirske železnice. Nato se nekaj zalomi. Vse se zruši. Zlorabljeno je na milijone uporabniških imen in še več gesel za varno dostopanje v OUTLOOK.COM. Nadnaravni svet se razodeva. Širijo se debel noge. Razpre se smrdljiva rit, v njej pa drek. Drek pade iz riti. V središču špricne rumeno zlati dež. Urin, seč, scalnica. Dobrega okusa je. Slana in grenka. Grški filozof na samem začetku. Stvar igra pomembno vlogo pri spolnih izkušnjah. Deklica je bila vsa iz sebe, ko jo je stari oče prijel za spolovilo. He, he, he! Lučka se je prižgala, dva sta se dobro na......
Šla sta ven iz svojih misli. Na trg. Kupila sta banane, kumare in paradajz. Kilo paradajza po 1,80€/kg. Punca je bila že vsa prešvicana od svoje katoliške pohote. Staršev ni skrbelo. Njo je srbelo in ščemelo. Zajček ji je v zadnjico porinil umetnega k...... in odšel z besedami: Domov grem gledat risanke in TV Dnevnik. Toksično. Skrajno toksično. Statistično gledano pa imajo dekleta pri sedmih letih že izkušnje s kakanjem, lulanjem in poslušanjem Red Hot Chilli Peppersov.  Zaničevano. Obskurno. Bart Simpson. Pojav pred luno. Ne razumejo me. Herpes imam na jeziku, zato se ogibam francoskemu "lizanju". Adrenalin klubskega imperializma ter penetracije v anus. Dajmo si duška! Klinc gleda, če uide blato. Če smrdi. Na vrsti si, torej! Kompleksnost.

ZGODBA IZ SVETEGA PISMA

Bila je nedelja. Gospodov dan. Vaščani so hiteli k maši. Ura je bila pet do sedmih in cerkev je bila že polna. Župnik Benjamin ter ministranti so se v zakristiji pripravljali na obred svete maše. Zaigrale so orgle. Zapel je cerkveni zbor. Začelo se je. Benjamin je bil zelo priljubljen župnik, ki je znal nagovoriti vernike. Vsakič je povedal kaj novega, da pri maši ni bilo dolgčas. Nikoli. Zaradi tega so mladi in stari z veseljem hodili v cerkev. Med pridigo pa je župnik Benjamin govoril: "Bratje in sestre, dragi verniki, vse kar imamo, je minljivo. Minljiva je vsaka zgodba, vsa zgodovina in vsa prihodnost, a ni se treba obremenjevati s tem. Gledamo naprej in nazaj. Kje pa je sedanjost? Tukaj in zdaj. Zopet smo se zbrali pri daritvi svete maše. Veselimo se. Jaz se veselim vas vseh in tudi vi se veselite mene. Ne samo mene. Vsega se veselite. Veselite se vsega minljivega in vsega prihajajočega. Predragi verniki, minljivo je življenje. Moje, tvoje, od tvojega brata, sestre, soseda.... Moram vam zaupati, da me stvarnik kliče. Kliče me k sebi. Nisem žalosten. Nisem razočaran. Ni mi žal..... Kmalu pojdem tja.... Pojdem v nebesa, kjer je bog. Pred časom sem bil pri zdravniku in...... diagnoza: rak na debelem črevesju. Zelo hitro se širi po mojem telesu. Rekli so, mogoče še kak teden, dva......, pa grem. Na svojih ramah nosimo križ ter hodimo za jezusom. Bodimo ponosni. S tem ponosom gremo po poti življenja. Upam, da vas nisem preveč zamoril, vendar...... hja, ljubezen in...." Benjamin je pogledal v nebo nad seboj. Požrl je slino in nadaljeval z mašo. Vsa cerkev je zrla v nebo. V nebesuh smo doma, od tega ne sveta, nebes se veselimo, tja priti si želimo. Blagoslov. Maša se je končala. Župnik je odšel v zakristijo. Zagledal se je v sliko svete družine na steni. Rekel si je: "Zgodi se tvoja volja...." Kmalu je bilo dopolnjeno. Benjamin je odšel. Za vedno. Zvonovi so zapeli pesem slovesa. Žalostnega slovesa. Vsi so jokali, bog pa jih je tolažil. Tolažbe so bile dobro sprejete. Pa je prišel nov župnik. Pater Samo. Tudi ta je bil že v jeseni življenja, bil pa je karseda duhovit in originalen možakar. Najraje pa so ga imeli veroučenci. Ure verouka so bile polne smeha, petja in radosti. Bilo je nekega perka po verouku. Zunaj je lilo kot iz škafa. Mladež je odcapljala na svoje domove, mala Gabrijela pa se je spomnila, da je brez dežnika. Pa je rekel Samo: "Deklič, kaj ko bi pri meni počakala konec nevihte? Gotovo bo hitro nehalo padati. Pridi k meni, bova malo poklepetala!" Gabrijela ga je pogledala v modre oči. Zaupala mu je. Vsedla sta se na neudoben kavč v župnikovi pisarni. Beseda je dala besedo. Čvekala sta o vseh mogočih temah. Nevihta se je počasi umirjala. Jasnilo se je, ko je mlada Gabi zvedavo vprašala župnika: "Gospod, kaj pa najraje delate, ko ste čisto sam?" Savota ni vprašanje nič zmedlo. Spregovoril je: "Vsak večer, ko popijem čaj, grem v kopalnico pod tuš. Hladen tuš. Umijem zobe, pogledam skozi okno na vrt, se zahvalim za vse kar imam, česar nimam....... Oblečem se v pižamo. Zleknem se pod toplo odejo in prižgem svetilko pri postelji. Potem pa v roke vzamem tisto stvar, ki jo imam najraje. Polna je modrosti. Vsak večer jo vzamem in vesel sem, ker jo imam. Božji dar." Dekletce ga je gledalo. Župnik je nadaljeval: "Če želiš, pojdi z menoj v mojo sobo, pa ti pokažem to "zadevo."" Šla sta po stopnicah. V župnikovi spalnici je bilo prijetno toplo. Župnik je rekel Gabrijeli: "No, ti bom pokazal......" Punčara je bila vsa na trnih, župnik pa je poiskal tisto stvar ter ji pokazal...... biblijo.

NA STRANIŠČU

Neki modrec, sice ne vem kateri, je nekoč izjavil: Človeška psiha je kot straniščna školjka. če je redno ne čistiš, bo šel "drek" čez rob. Tega stavka sem se zapomnil, ker je življenjski. Sekret je treba vsakič pošteno spucat. Tudi tisto, kar imaš v sebi, moraš spraviti ven. Nekako. Tako je življenje. Taka je eksistenca. Tak je obstoj. Nismo rojeni zato, da bi umrli. Rojeni smo za življenje v Univerzumu. Le-ta pa je naš. Naše je vse. Vse kar imamo. Če gremo na detajle, na našem svetu ni hudobije. Prav tako ni dobrote. Če pa analiziramo življenje kot celoto vidimo, da je življenje ena sama hudobija in ena sama dobrota. Ko sem bil majhen fant, mi je mama bral zgodbico o volku in treh kozličkih. Opa, zatipkal sem se. Bila je povest o volku in treh prašičkih. Volk je bil v tej zgodbi ozaljšan z vzdevkom Hudobni. Toda, ali je bil res hudoben? To je vprašanje. Sploh ni bil hudoben. Boril se je za preživetje, za hrano, za obstoj. Če je bil lačen, si je moral privoščiti svinjino, da se je revež pokrepčal. Modra misel, kaj. V glavo pa so mi ubijali, da je volk hudoben. Tudi za medvede so pravili, da so hudobni. Tudi kače so tretirane kot hudobna bitja, v resnici pa samo "živijo". Dejstva o hudobiji in grehu so precej primitivna. Življenje je po eni strani tudi primitivno, vendar pa je celovito. Za to celovitost pa dobimo kazni in nagrade. Nihče ne more obstajati brez teh dveh pojmov. Nekaj dobiš in nekaj daš. Nekaj vzameš in nekaj ti odvzamejo. Pa se vrnimo k stranišču. Pojdimo na WC. Na stranišču je posebna energija, kjer se človek olajša. Izprazni si svoj mehur in črevesje. Nekareri med opravljanjem velime ali male potrebej berejo časopis, drugi žvižgajo, tretji telefonirajo. Človeško blato in urin imata specifične vonjave. Vsakdo bo rekel, da na stranišču smrdi. Da je ogabno. To še zdaleč ni res. To je proces prebavil in odvajal. To je bivanjsko. To je bivanje. Meni osebno se ne gnusijo straniščne vonjave. prav nič. Če poješ kosilo, moraš po nekem času oditi na stranišče ter se podelati. Če se napiješ limonade, boš po nekem časiu moral na "pišanje". Tako si to predstavljam. Sedaj pa k moji zgodbi. Vsak dan sem v Ljubljani. V službi sem kakih enajst ur. Delam optimalno in učinkovito. Za kavo nimam dosti časa, kot punce v Mercatorju. Tudi za malico si ne vzamem dosti časa, saj delam 100/uro. Običajno si okrog dveh popoldan vzamem toliko časa, da spijem kozarec vode. Zatem se vrnem k delu. Delam v pisarni. Delam v skladišču. Delam s strankami. Ne moti me, če me kritizirajo. Ne moti me, če so nesramni do mene. Jaz samo delam. Trudim se, da delam po vseh svojih močeh. Svoje napake in napakice sproti popravljam. Ko se sodelavci odpravijo domov, zame še ni konec delavnika, saj moram vse pisarne pospraviti, izklopiti elektriko in nastaviti alarm. Pred tem še pogledam, če je kaj neurejeno ali umazano. Iz službe odhajam utrujen, naveličan in poln vsega. Ponavadi mi glasno razbija v glavi kot na Šmarni gori. Pozdravljam mimoidoče. Nekateri mi odzdravijo zelo lepo in vesel sem. Zavijem vedno v isto  menzo, kjer me "personal" že dobro pozna. Natakarica Azra se mi nasmehne in jaz..... vrnem nasmešek. Sicer je Azra kar precej obilna in starikava Muslimanka, a na to ne gledam. Je samo bitje kot vsi ostali. Naročim pasulj z reberci, polbeli kruh in kozarec jabolčnega soka. Vina ne pijem nikoli, četudi pravijo, da je v vinu resnica. To sicer drži, a resnica je v vinu prav tako takrat, ko je vino v kozarcu, kot takrat, ko je rujna kapljica v želodčku. Počasi jem. Uživam v dobrem pasulju. Res je slasten. Hja, če delaš cel dan, si pa že lahko privoščiš nekaj malo bolj kaloričnega. Po obedu si privoščim skodelico kave brez sladkorja. Azra se nasmiha. Njen nasmešek je originalen, saj ima bolj redko zobovje. To mi je všeč. Človeka gledam kot celoto. Nasploh imam rad ljudi, med katerimi sem tudi sam. Sam sem, samski, brez žene, otrok in avtomobila. Ne živim za ženske, prav tako ne živim za otroke ali za bogastvo. Živim samo za sebe. Da preživim. Z Azro, prijazno natakarico v menzi se nekaj časa pogovarjava. Razlaga mi o svojih "komšijah". Prijetna sogovornica je. Preden odidem, mi vedno reče: "Vidimo se sutra! Opet pasulj!" Grem proti domu. Mimo Prešernovega trga. Tam je polno "energije", polno ljudi. Žalostnih in veselih. Tudi sam sem žalosten, da bi najraje zajokal na ves glas. Vesel sem, da bi skočil do neba. Veselim se vsakega trenutka. Veslim se resnice. Veselim se pravice in krivice. Ko hitim po Miklošičevi proti "Štacjonu", me prime...... na veliko potrebo. Hitim. Ne oziram se naokrog. Hitim. Na prehodu za pešce pri glavni postaju že kar mencam. Postaja neznosno. Komaj pridem do stanišča. Oh, končno. Hitro povlečem hlače in gate proti kolenom in sedem na školjko. Kdo vse je na njej sedel pred menoj? Ne vem. Me ne zanima. Začne se ritual. praznim sem. Cel "tovor" gre uz mene. Ko opravim potrebo, ko sta mehur in črevo prazna, se počutim bolje. Olajšano. Obrišem si zadnjico, običajno porabim vsaj deset lističev toaletnega papirja. Tudi ostali uporabniki stranišč na Železniški se poslužujejo enakim obredom. Nekaterim zaudarja, ko pridejo notri. Meni pač ne. Nekaterim se "gravžajo" zanemarjena stranišča. Ti so primitivni. Jaz nisem. Včasih tudi sam naletim na neizplaknjeno stranišno školjko, kjer je kaka oseba pozabila "potegniti vodo". Nekdo je imel hudo drisko. Nekomu se je zamašilo v odtoku. Vsakemu se lahko zgodi. Tudi meni se kdaj, a nič za to. Vsak dan, ko pri Azri pojem pasulj, grem po Miklošičevi na postajo. Vsak dan koristim stranišče na železniški. Včasih je moje blato gosto. Včasih imam drisko. Včasih tudi bruham, a bolj poredkoma. Dejstvo pa je, da stranišče le ni nekaj grdega. Je le deponija. Je vključeno v sistem. No, res je, da se nekaterim gnusi, res pa je tudi, da je enim všeč. Vsaj meni.

Dosije:Serijske ubice 1.deo(Trobecova pec)

The Dark Side of the MINIMAL TECHNO MIX 2017 �� FCKNG SERIOUS #1 by RTTWL...

Freud

Preden sem bil spočet, sta se moja starša "pozabila" poročiti. To pa njunim staršem ni bilo nič kaj preveč všeč. bili so tista stara šola, strogi in zelo konzervativni. Za njih je bilo koruzništvo velima pregreha, moja dva pa sta drugače razmišljala. Potem sem kmalu prijokal na svet. Nezakonski otrok, pankrt po domače. Bili smo družina. Izobčili so nas, nas izgnali. pregnali. Šli smo na svoje. Naselili smo se v majhnem in zanikrnem podnajemniškem stanovanju. Res je bilo zanikrno. Meni, malemu detetu, ni bilo nič kaj hudo, starša pa sta se borila za preživetje. Denarja je bilo malo in dostikrat sta si trgala od ust, da sem bil jaz sit in odžejan. Zelo rada sta me imela, čeprav sem bil pankrt, onadva pa koruznika. Bili smo sicer na minimumu, a bili smo ekipa. Z menoj nista imela večjih težav. Bil sem skromen, tih in pokoren. Bil sem vesel dečko. Oče je delal kot skladiščnik, mama pa je bila navadna delavka. Za vsako delo je morala poprijeti. Včasih je oče garal tudi po petnajst ur. Takrat je bila mama doma z menoj. Prepevala mi je pesmice, me učila risati in se igrala z menoj. Ker je bila tokrat odsotna z dela, je morala naslednji dan nadoknaditi. Šla je v službo. Dolgho časa je ni bilo. Kakih dvajset ur. Domov se je vrnila izmučena in vsa bledikava, a ko je videla mene, svojega zlatega fantiča, je pozabila na vse svoje tegobe. Oče se je iz službe vračal tudi ob poznih urah. Spala sta po izmenah, vsak po dve uri. Sitiuacija je bil težka, predvsem zanju. Meni pa se je dobro godilo. Potem si je mama nekoč domislila, da bi začeli gojiti zajce. Oče je bil z idejo zelo zadovoljen. Naredil je zajčnice, vse potrebno za gojitev, na koncu pa sta nabavila sedem zajčjih mladičkov. Kar skakal sem od veselja, ko sem videl ta kosmata bitja z velikimi uhlji. Sedaj nas je bilo deset. Še večja ekipa. Dobro smo se imeli. Kunci so se redili, starša sta skrbela za živež, jaz pa sem rasel. Kmalu sem začel hoditi v šolo. V razredu nas je bilo trideset. Učiteljica je bila stroga, a smo jo kljub temu vzljubili. Nikomur še nisem izdal, da imamo doma zajce. Nekoč pa me je sošolec vprašal nekaj v zvezi z njimi. Prav čudno se mi je zdelo, potem pa se je zakrohotal: "Zajce imate, kajne, sem zavohal!" To je rekel tako glasno, da so vsi slišali. Začele so se širiti govorice, da zaudarjam po kuncih. Vsi so se mi smejali. zatiskali so nosove. Učiteljica pa se je postavila na mojo stran, čeprav so tudi njo motile moje "vonjave". Bil sem potlačen, vendar so mi bile naše domače živalice preveč pri srcu. Bil sem pač tak in nič drugačen. Bil sem osamljen, čeprav se nisem tako počutil. Na vsakem koraku sem slišal raznorazne komentarje. Najbolj vesel sem bil, ko sem prišel domov k staršema. Zajčki so bili moji najboljši prijatelji, starša pa zavetnika in zaščitnika. Garala sta cele dneve in se trudila, da bi shajali.Nekako nam je uspevalo, a bili smo zelo skromni. Vedel sem, da je skromnost lepa čednost. Dopustov in nedeljskih izletov si nismo mogli privoščliti. Vsi moji vrstniki so se hvalili, da so bili na morju, v gorah, v kinu in na piknikih, jaz pa sem vedno molčal. O morju nisem nikdar razmišljal. Raje sem bil pri svojih zajčkih. Niti malo me ni motil vedno hujši smrad po stanovanju. Vesel sem bil. Konec tretjega razreda pa smo šli v šolo v naravo. Za dva tedna smo se odpeljali na Rab. Skrbelo me je. Ni me skrbela dolga vožnja proti morju pač pa to, da se bojo moje vonjave širile po avtobusu. Sam sem sedel na sedežu za voznikom. Nekaj časa sem dremal, potem sem gledal skozi okno in srebal sok iz tetrapaka in počasi jedel žemljico. Drugi otroci so se smejali in norčevali iz mene in mojih zajcev. Dobil sem vzdevek Zekonja. No, v redu, naj bom Zekonja. Prispeli smo na Rab. Pozno je bilo. Iz prtljažnika smo pobrali potovalke in se nato odpravili proti centru mesta, kjer smo se nastanili v prijetnem letovišču. Sedel sem zunaj ob vodnjaku in mislil na zajčke. Pogrešal sem jih, očeta in mamo prav tako. Na Rabu mi je bilo lepo. Zjutraj smo vstali ob sedmih, potem smo najprej odšli na jutranji sprehod, ki je vsem dobro del. Sledil je zajtrk, umivanje, potem smo se odpravili na plažo. Moram priznati, da sem bil izredno navdušen. Otroci smo čofotali, nabirali školjke in se žogali. Okrog poldneva smo odšli na kosilo, po kosilu smo imeli dve urici počitka, potem pa smo se zopet zbrali in odšli do obale. Ležal sem v senci, saj nisem hotel, da me opečejo sonmčni žarki. Ko pa smo dva dni pred odhodom domov na plaži skakali v vodo, sem se po naključju spoznal z neko deklico. Bila je iz Maribora. Navadna deklica, a bila je drugačna od drugih. Ime ji je bilo Klara. Dolge rjave lase je imela in lepe modre oči. Njen zunanji izgled me ni tako fasciniral kot njena notranjost. Bila je prva, ki sem jo zanimal. Bila je prva, ki me je res spoštovala. Postala sva tesna prijatelja. Govorila sva vse mogoče stvari. Bila je odkrita in odprta. Bil je že večer, ko me je vprašala, kaj rad čitam. Začel sem ji naštevati vse od Sapramiške, Mačka Murija, Žogice Nogice ipd. Ona pa je rekla, da obožuje Freuda. Dejala je, da so njegova dela zelo zanimiva in da se iz njih veliko naučiš. Bil sem v zadregi. Preden sva se tistega večera razšla, mi je svetovala, naj si začnem pisati dnevnik. Naslednji dan sva se spet srečala. Rekel sem ji, da so se moje počitnice uztekle in da mi je bilo lepo v njeni družbi. Izmenjala sva si naslova ter se poslovila. Formalno. Ko sem se vrnil domov, sem veliko razmišljal o pisanju dnevnika in o Freudu, o Klari iz Maribora bolj malo. Formalno. Začel sem pisati dnevnik. Bil sem odkrit in direkten. Vanj sem  vpisoval vse podrobnosti in detajle iz vsakodnevmega življenja.Freud pa je bil zame nekaj nepoznanega. Življenje je teklo. Odraščal sem. Starša sta še vedno delala s polno paro, zajci so se redili, jaz pa sem se pridno šolal in po svojih močeh pomagal očetu in mami. Po končani osemletki, ki sem jo pravdobro izdelal, sem se vpisal na gimnazijo. Spomnil sem se Freuda. Nekako sem se dokopal do njegove literature. Zanimivo branje. Pisal sem dnevnik. Vsak dan. Nihče drug ni vedel, kaj si zapisujem. To je bila moja skrivnost. Srednja šola je minila. Vpisal sem se na fakulteto, ob večerih pa sem vedno izlil svoje občutke v moj ljubi dnevnik. Lasje so mi zrasli do ramen. Bil sem bolj čudaški, vsaj tako sta trdila starša, a dekletom sem bil všeč. Spoznal sem prijetno dekle. Tudi to sem si zapisal v dnevnik. Zaljubil sem se vanjo, a bila je le dekle. Vzljubil sem jo in ona mene, a še vedno je bila le dekle. Bila je zapisana in opisana v mojem dnevniku. Skupaj sva veliko doživela, od romantike pa vse do resnih prepirov. V resnici pa sem bil oziroma živel od svoje "kronike". Ta se je širila kot kužna bolezen. Pogledal sem v omaro in videl že pet debelih knjig z mojimi zapiski. Ugodno. Tudi ti ugodje sem opisal. Nekoč pa mi je dekle na lepem dejalo, da pač ne paševa skupaj in da odhaja drugam. Moledoval sem, jo prosil, naj ostane, a je šla. Imel sem mešane občutke. Ti občutki so se spremenili v novice. Spraševal sem se, kdo jih bo bral. Ker nisem prišel do odgovora, sem obrnil novo stran ter pisal dalje. Doštudiral sem in si našel službo. S pomočjo mame in očeta sem si kupil stanovanje v Črnučah. Opremil sem ga in se vselil. Če mi je bilo lepo, sem si zapisal v dnevnik. Če mi je bilo hudo, sem si spet zapisal v dnevnik. Živel sem svoje življenje, čeprav sploh nisem vedel, da sem zasvojen s pisanjem. Prišla je neka ženska. Spoznala sva se čisto po naljučju in kmalu ugotovila, da imava skupne cilje in skupne želje. Vzela sva se in si ustvarila družino. Bilo je kot v pravljici. Ta pravljica je bila podrobno opisana v mojem dnevniku. Spraševal sem se, kdo ga bo bral. Rodil se mana je otrok, katerega sva poimenovala Viktor. Rasel je in rasel, pri treh letih pa hudo zbolel. Žena je bila v skbeh, a moje skrbi pa sem nalagal v dnevnik. Bile so shranjene in nedostopne. Sin je bil vedno huje bolan. Zdravniki so dejali, da mu ni več pomoči in naj se pripravimo na najhujše. Bil sem pripravljen, žena pa je jokala dneve in noči. Rekla je, da nima več smisla. Rekla je, da bo uničeno njeno življenje, če Viktor umre. Tudi meni je bilo neprijetno, čas pa je tekel. Otrok je umrl. Jokala sva jaz in žena. Ona naglas, jaz pa na papir. Bil sem zaprt v svoji "kletki spominov". Moj dnevnik je bil vedno bolj napet. Vsak teden sem v papirnici kupil nov rokovnik, nov kuli in pisal vse, kar sem videl, slišal, občutil. Življenje je bilo "zanimiva filmska predstava". Žena je imela drugačne občutke. Zaprla se je vase, nehala jesti in skrbeti zase. Kmalu je bila le še senca same sebe. Želel sem ji pomagati, a utapljala se je v svoji žalosti. Samo še vegetirala je. Sedela je na kavču in gledala predse. Zdravniki so mi rekli, da ima depresijo. Rekli so, naj ji stojim ob strani vsak trenutek. Res sem ji stal ob strani, ji pomagala pri umivanju in hranjenju. Pogovarjal sem se z njo, ona pa.... je počasi odhajala. Odhajala je. Tudi odšla je kmalu. Na drug svet. Prišli so znanci in prijatelji ter mi izrazili sožalje. Njihovo sožalje ter vse spodbude sem izlil na papir. Tudi besede, da je za mojo ženo trpljenja konec, sem zapisal. Ko sem ob večerih nehal s pisanjem, sem površno pregledoval, kaj sem pisal prejšnji dan. Nenavadno se mi je zdelo, da je bila moja pisava vsak dan bolj čitljiva. Zdelo se mi je tudi, da je zgodba realna. Sebe sem dojemal kot umetnika. Hja, bil sem neke vrste umetnik. Spet sem bil sam v hiši. Tudi zunaj hiše sem bil sam. Tudi v službi sem sameval. Ob meni so bili veseli ljudje, razposajena otročad, živali in rastline, Sonce, Luna itd. Staral sem se. Iz dneva v dan. Imel sem službo. Finančno sem bil preskrbljen. Lačen nisem bil in tudi žejen ne. Bil sem zdrav. Moj dnavnik je postajal enciklopedija. Moja enciklopedija od A do Ž. Nikoli nisem prenehal s pisanjem. Spomnim se, kako se je nekega večera, ko sem zaspal med pisanjem, nekaj zgodilo. Nekaj je počilo. Nič mi ni bilo jasno. Steklo je zažvenketalo. Pač, nekdo je razbil okno. Vedel sem, da je vse načrtovano. Bila je stvarnost. Vlomili so v moje stanovanje, čeprav brez moje privolitve. Nakradli so si nekaj denarja in zlatnine, tudi televizor so vzeli. Ko sem hotel poklicati policijo, sem ugotovil, da je kabel pretrgan. Zgodba se s tem še ni zaključila. Nekako sem le prišel do policistov, ki so nepridiprave hitro ujeli in pozaprli, jaz pa še vedno nisem končal svoje zgodbe. Čez mesec dni so mi zopet vdrli v stanovanje. Bil sem pripravljen. Vedel sem, da gre vse po planu. Skril sem se za omaro in čakal na barabe. Pet jih je bilo. Vedel sem, kakšen je njihov namen, a nič mi ni bilo jasno. Čisto nič. Skočil sem izza omare, da bi jih presenetil in prepodil. Začelo se je prerivanje, začeli so se udarci. Bil sem eden proti petim. Bil sem v samih gatah, oni pa so bili opremljeni s hladnim orožjem. Padale so batine, a ne kar tako. Z nekim namenom. Ves krvav in polomljen sem jim ušel. Tekel sem skozi gozd, mimo visokih smrek, mimo Save. Bila je hladna noč, vendar moram priznati, da me ni zeblo. Taval sem ure in ure. Ne vem, kje vse sem hodil. Ne vem niti, kje sem se ustavil. A ustavil sem se, ko mi je zmanjkalo papirja. Pisalo se je posušilo. Niti epiloga mi ni uspelo napisati. Nisem več gledal nazaj. Gledal sem naprej in zagledal Klaro. Takoj sem jo prepoznal in tudi ona mene. Beseda je dala besedo. Prav tako kot pred mnogimi leti, ko sva se srečala na morju, mi je začela razlagati o Freudu. Mislila je, da me bo zmedlo, a ni me zmedlo. Bila je vesela, ko sem ji priznal, da sem jo upošteval, naj pišem dnevnik. Odkril sem ji svojo skrivnostno pisanje. Začela je z branjem. Požirala je slino. Ne vem, zakaj. Spet je omenila Freuda. Mislila je, da me bo zmedlo, a ni me zmedlo. Bil sem ujet. Legel sem na neudoben kavč. Klara je začela z analizo. Mojo analizo. Analizo mojega dnevnika. Tudi Freuda je analizirala. Bilo je zanimivo. Bil sem zelo utrujen, izčrpan. Skrbelo me je, ne vem, zakaj. Cel mesec sem hodil h Klari na seanse. Dobro mi je zaračunavala, plačal pa ji nisem. Ni bilo potrebe. Potreben je bil le še nauk te zgodbe. Moja starša, jaz - nezakonski otrok, moje otroštvo, smrad po zajcih, osamljenost in uboštvo. Zgodba se je nekoč le končala. Nič v tej zgodbi ni bilo resnično. Vse je bilo zaigrano. Šlo je za mojo domišljijo, ki se je spreminjala v strahove, fantazijo in blodnje. Zapisov v dnevniku ni bilo. Klara je bila realna, toda malo drugače kot Freud. Danes sem star in roke se mi tresejo. Sedim na invalidskem vozičku. Od življenja nimam nič razen svoje domišljije. Tistim, ki so kolikor toliko "normalni", se zdi kot da sem nekaj več. Res sem nekaj več od ostalih. Ničesar več nimam. Ko mi bo bila poslednja ura, bom spet spregovoril o kakšnih prikaznih. Teh je v moji glavi zelo veliko. Zanimivo, mar ne. Nekateri pa naj kar žive od radia in televizije. Dolgočasno.

Vakum

Ne! Ne! Rekel sem: NE! Ne grem se več. Ne bom se igral s teboj. Izigravaš me. Norčuješ se iz mene. Kaj imaš od tega? Nič. Vrgla si mi čevelj v glavo. Vrgla si mi svinčnik v glavo. Jaz pa sem vsega kriv. Bil sem kaznovan po krivem. Kazen mora biti, a zakaj si me potem vlekla ven iz tega "sranja"? Dala si mi nadimek Miško, čeprav sem starejši od tebe. Lahko bi me vikala. Bila si lepa. Bila si mi prijateljica. Bila si prijateljica od vseh. Bila si nora na "pločevino". To ti je omenil marsikdo. Jaz pa sem ti le pihal na dušo. Čutil sem, da je nekaj med nama. Smejala si se mi naravnost v glavo. Arogantno, cinično, ironično. Jaz pa sem bil slep. Zaslepljen. Zamorjen. Bil sem zasvojen s teboj. Bila si mi vse. Ni me zanimalo, kdo, kaj, kako. Bil je le trenutek, ko sem gledal v tvoje rjave oči. To je bila vsa moja bioloogija. Vsa moja hrana. Moje vse. Ti pa si se hihitala in se mi smejala. Norčevala si se iz mojih hib, ki jih je bilo premnogo. Dostikrat si mi rekla, da sem nor. Res sem bil nor, a tega nisem želel slišati. Bil sem nor nate. Na tvojo lepoto. Živel sem le trenutke ob tebi. Bedaka si delala iz mene. Idiota in kretena. Res sem bil kreten. Res sem bil idiot. Pil sem tvoje besede, pil sem spoznanja. Zlagana spoznanja. Bilo mi je lepo. Bilo mi je hudo. Tebi pa se ni več dalo. Ti nisi imela časa zame. Zavračala si me. Gledal sem skozi zasvinjano okno. Kdaj te bom spet videl? Ni te bilo več. Potem sem te zagledal. Smejala si se s prijateljicami. Bil sem ves vesel. Bil sem škilast in škrbast. Nazadnje si mi predlagala, naj obiščem zdravniško pomoč. Potem si zardela kot zrel paradižnik. Vprašal sem te, zakaj si tako rdeča v obraz, ti pa si se uzgovarjala, da ti je vroče. Spet sem te vprašal, zakaj si zardela. Smešno je bilo. Še bolj si zardela. Smešno je bilo. Začel sem se ti smejati v obraz. Rekla si mi, da mi ne boš nikoli odpustila. Nisem se sekiral. Kaj mi bo "pločevina"? Trajalo je. Dolgo je trajalo. Spet si se prikazala. Spet sva klepetala. Spet si se igrala z lasmi. Lasje so ti rasli. Med nama je bila neka distanca. sramotna distanca. Sramotna aroganca. Vse je bilo tako... Vprašal sem te za telefonsko številko. Zardela si. Zardela kot zrel paradižnik. Odvihrala si. Odšlo je vse. Zbolela si. Ni te bilo. Čakal sem nate. Čakal in čakal. Se boš le pozdravila? Boš do smrti priklenjena na posteljo? Ne. Spet sva bila skupaj. Govorila sva vse mogoče stvari. Povedala si mi, da imaš doma psička. Tudi jaz sem ti povedal, da imam psa. Razšla sva se. Za vedno. Padel sem v hudo krizo. Postal sem depresiven, žalosten in zamorjen. Jokal sem vse noči. Obupan sem bil in potlačen. Pa kaj. Bo že minilo. Minilo pa ni. Nikoli ni minilo. Ti nisi minila. Ostala si. Ostala si ob meni. Bila si spet moja. Izmenjala sva si naslova in telefonski številki. Zmešalo se mi je od teh številk. Zmešalo se mi je od naslovov. Zmešalo se mi je od "pločevine". Ni imelo več smisla. Ni bilo poante. Ni bilo dejstev. Bil sem tako sam, tako osamljen, tako pokvarjen. Bil sem v temi. Negativ. Iskal sem rešitev. Kako naj pridem ven? Kje si? Kje je tvoj božanski sarkazem? Bil je v meni. Spremenil sem se v golazen. Postal sem črv. Postal sem podgana. Brskal sem......, brskal. Ničesar nisem našel. Vse je bilo tako...... toplo. Gledal sem skozi zasvinjano okno. Bil je nekdo tam spodaj. Prestrašil sem se. Skril sem se. Nisem mogel ven uz tega svojega sveta. Ni šlo. Ti pa si se hecala. Ti si mi lagala. Ti si se pretvarjala. Mislila si, da te ne poznam, a bil sem preveč pameten. Vedel sem, kaj si misliš. Želela si, da se ponižam pred teboj. Ponižal sem se. prosil sem te, a zaman. Nisi mi več obljubila, čeprav sem te spet prosil. Odšla si. odšla za nekaj časa. Ta čas je postal većnost. Ostal je spomin. Ostal je tvoj naslov. ostala je tvoj telefonska številka. ostala  je "pločevina". Nisem te več iskal. Nisem te čakal. Nisem te gledal. Ne maram "pločevine". Zdaj pa sem zopet z mislimi pri tebi. Kje si, moja prešuštnica? Koliko moških si že zamenjala? S kolikimi si se crkljala? Ni poembno. Ne potrebujem te več. Saj si lepa. No, bila si lepa. Bila si zamegljena. Mogoče še vedno misliš, da si lepa, a pošteno se motiš. Nisi sicer blondinka, a nekaj je v tvoji glavi....... Nič ni v tvoji glavi. Imaš kariero, poklic, svoje podjetje, kup otrok, dobre avte in vsako leto drugega ljubimca. V tvoji glavi pa je vakum. Ta vakum pa ne povzroča bolečine. Dobro zate. Demenca, katatonija, koma, vegetiranje. Dovolj te imam. Ukvarjal se bom raje s stvarnostjo.

Po tirih življenja

Hodil sem po tirih. Že dobrih trideset let. Mislil sem, da je vse to harmonija. Mislil sem, da je relacija med menoj in ostalimi v ravnovesju. Motil sem se. Hudo sem se motil. Ostali so bili običajni ljudje. Živeli so svoje preprosto življenje, delali in se družili med seboj. Jaz pa sem bil drugačen. Nisem bil socialno bitje. Nisem zastopil morale. Nisem zastopil norm življenja. Logika mi je bila popolnoma tuja. Z življenjskimi modrostmi sem bil tujec. Kar so drugi potrebovali, sem jaz zavračal. Želel sem si tistih stvari, ki so jih drugi zavračali. Bil sem popolnoma samosvoj, čudaški in bizaren. Gledal sem v "zid". Nekaj časa je šlo, potem pa je bledica mrzlega "zidu" preplavila moje življenje. Ni ji bilo več mogoče ubežati. Zgodilo se je. Bila je deklica iz soseske, stara kakih 8 let. Prijetno in preprosto dekle svetlih kodrastih laskov. Vedno je bila nasmejana. Vedno je bila zgovorna, zdelo pa se mi je, da v njeni duši tiči sttrah pred menoj. Ta strah pa me je vedno bolj podžigal. Vesel sem bil, ko sem videl njen nemir. Užival sem v tem. Mala se je igrala na dvorišču pred hišo. Prišel sem mimo in jo pozdravil. Pogledala je proti meni, vljudno odzdravila in se igrala naprej. Ni vedela, da vidim v njeno dušo. Ni me poznala. Ni se zavedala, da mi njen strah povzroča entuziastični občutek. Ta občutek je rasel in rasel. Gledal sem, kako se je deklica igrala. Lepo se je igrala. Tudi jaz sem se želel igrati skupaj z njo. Pridružil sem se ji. Žogala sva se, spuščala sva zmaja, se lovila okoli hiše. V bistvu me je imela rada, jaz pa sem pri njej ljubil le eno: njem strah pred mano. Izgubljal sem se v svoji blaznosti. Nisem bil več sposoben živeti od drugega kot od njene vse večje panike, ki se na zunaj sploh ni opazila. Potem sem se nekoč popolnoma izgubil. Njena podoba je bila "popolnoma okužena" s strahom. Nekega dne sva se spet lovila okoli hiše. Tekla je pred menoj. Lovil sem jo. Želel sem si uloviti njen strah. Naposled je ta njen strah izplaval na površje. Ni ga mogla več skriti pred menoj. Tudi jaz nisem več mogel skrivati.... Gnal me je instinkt. Živalski instinkt. Ujel sem jo. Ni bila več vesela in nasmejana. Njene rjave oči so bile izbuljene. Njen glas se je tresel. Njena polt je prebledela. Nisem več vedel..... Ničesar nisem več vedel. Dokončal sem "tisto zgodbo". Bilo je dopolnjeno. Končano. Kot takrat, ko se spustijo zavese v teatru. Vstal sem s sedeža in odšel proti izhodu iz dvorane. Tistega navihanega dekliča ni bilo več. Bilo je le še njeno trupelce. Razkosano in izmaličeno. Jaz sem jo..... ubil. Nekoč. Nekje. Nisem vedel, zakaj sem to storil. To je strorila neka pošast v meni. Zlezla je ven. Zamislil sem se nad seboj. Spraševal sem se, zakaj. Nisem več gledal v tisti bledi "zid". Znašel sem se v "svetlobi dneva". Preteklosti ni bilo mogoče ubežati. Pač, zgodilo se je, kar se je zgodilo. Čakala me je prihodnost. Pač, prihodnost. Takšna ali drugačna. Pošasti v meni ni bilo več. A bila je. Odpeljali so me. Nekam daleč. Zelo daleč. Začela se je povsem nova zgodba. Prihodnost. Mnogo hujša od sedanjosti in preteklosti. Bil sem v okovih. Na neki ladji. Veliko nas je bilo. Vsakdo izmed nas ni več gledal v "zid", a vsi smo bili zaznamovani z njim. Pravi zid pa je bil okoli nas. Sive stene, sivi "možakarji" in še bolj sive psovke. Ta sivina se je začela pretakati med nami. Nihče ni vedel, kam gremo. Šli smo proti jetnišnici. Rešitev je sicer bila, a samo za tretje osebe. Bil sem obsijen na dosmrtno ječo zaradi brutalnega umora osemletne punčke.Slišal sem, da to, kar sem storil, ne bi mogel storiti normalen človek. Govorilo se je, da sem pošast. Bil sem označen kot pošast. Nisem smel govoriti. Vsak premik in vsak obrat me je stal. Policist me je grdo pogledal. Zarežal se je. Nekaj sem si mislil, a že to je bilo narobe. Hudo narobe. Dobil sem zaušnico, potem še dve. Stresel sem z glavo, potem dobil še krepko brco v hrbet. Bolelo je. Kmalu je bilo pred menoj sedem policistov. Vsi so se spravili nadme s pestmi in gumijevkami. Ojoj! Padalo je. Potem sem se oesvestil. Ostali obsojenci so doživeli enake ali vsaj podobne zgodbe. Čez čas sem le prišel k sebi. Okrog mene "zid". Pravzaprav štirje "zidovi". Prostor, velik kakih pet kvadratnih metrov. Prostor v strogem zaporu tam nekje v "prihodnosti". V tem prostoru nas je bilo deset. Ni bilo možnosti, da bi "razmišljali". Kruto je bilo. Eden je vpil, drugi molil, spet drugi je brcal in brcal. Tako je bilo. Med nami je bil le zanikrni lavor, ki smo ga uporabljali namesto stranišča. Zarožljalo je s ključem. Pazniki so prišli. Prišli so nas pogledat. Dobili smo vsak po eno porcijo udarcev. Nihče ni gledal, kam bo udaril. Gledali so samo na to, da bo udarec čim bolj konkreten. Potem sem se onesvestil. Ko sem prišel k sebi, sem bil lačen. Iskal sem za pod zob. Dolgo časa. Na koncu tega poglavja sem pojedel lastno govno. Bolje kot nič. Vroče je bilo kot v peklu. Vse polno mrčesa in golazni. Vse polno krikov. Peljali so nas na prosto. Vročina. 35 stopinj. Kopali smo jarek. Ko smo ga izkopali, je padlo nekaj udarcev, nakar smo ga zasuli. Nesmisel. Če je kateri od nas le pisnil, je dobil lekcijo. Bolečo lekcijo. Tudi mene je bolelo. Bil sem nekje. Marsikaj sem spoznal. Zavedal sem se, da sem marsikaj storil narobe. V bistvu je bilo vse narobe. Jedel sem blato in pil urin. Urin je bil krvav in "nenavadnega" okusa. Smrdelo je. Pač, tako je bilo. Popadla me je bolezen. Nekaj čudnega. Dušil sem se. Bljuval sem kri. V ušesih mi je šumelo, a bil sem čisto tiho. Tišina ni bila rešitev zame. Prišli so pazniki. Pet jih je bilo. Eden je zarjul: "Kaj je, mevža zanikrna?!" Potem so se vsuli udarci. Udarci. Številke. Na koncu sem se zamislil. Kaj vse bi lahko spremenil? Vse, prav vse, a usoda je taka, kakršna je. Hoodil sem naprej in nazaj, a na začetku in na koncu je bil "zid", ki mu ni bilo mogoče ubežati.

PRIKAZEN

Jutro je. Ne vem še, koliko je ura. Odprem oči. Vse je tako čudno, tako tuje. Po nekaj sekundah pogledam na uro. Grozna je. Vsa črna je. Ima bele kazalce. Le-ti se premikajo v "gnilem" ritmu. Ura je sedem minut čez četrto. Najbolj nagnusen čas. Ležim na postelji. pokrit sem z odejo sivorjave barve. Spominja me na drisko. Smrdi po bljuvanju. Fuj! Tudi po znoju zaudarja. Po gnilobi tudi. Obrnem se na bok. Vse me boli. Po tleh mrgole pajki in mravlje. Moji prijatelji. Na tleh je tudi prazna pločevinka. V njej je bi,lo včeraj še pivo, a danes je notri le vonj po hmelju. Piva ni več. Ojoj! Kaj bom sedaj? Ko bi vsaj imel kakšen cigaret. Pogledam na drugi kot v sobi. V pepelniku polno ogorkov in pepela, poleg njih pa zmečkana škatla West Blue. Kaj naj storim? Ni čikov, ni pira..... Vse me boli. V glavi se mi vrti. Slabo mi je. Sonček mi skozi okno sveti v zaspano obličje. V glavi mi vedno bolj razbija. Potrebujem aspirinček. Vstanem in znova padem na posteljo. Počutim se grozno, a samo do trenutka, ko spet zaspim. Tišči me lulat. Grozno. Vstanem in hitim na wc. Skoraj mi uide. Uriniram in uživam. Kaj je to? Mravlje in pajki. Moji prijatelji. Moja družba. Moj luksuz. Nimam denarja za ta luksuz. Luksuz ima mene, saj sem posebna oseba. Gledam to posebno osebo v ogledalu. Lep sem, urejen in čeden. Ogaben sem. Imam kriv nos, škilim. Ušesa mi štrlijo. Sem najlepši. Luksuz me potrebuje. Ne potrebujem luksuzne hrane, pijače in oblačil. Ravno obratno. Oni potrebujejo mene. Torej, za začetek razbijem zrcalo. Porežem se po roki. Kri teče. Ne boli me preveč. Bolečina je namreč luksuz, jaz pa nimam za luksuz. Pustim, da kri curlja in kaplja po tleh. Nikdar ne pometam po stanovanju. Nimam metle. Metla je luksuz. Luksuz me potrebuje. Tudi svinjarija po stanovanju je svojevrsten luksuz. Od nekod privlečem tableto. Aspirin. Mislim, da je aspirinček. Kje zavraga sem ga sploh staknil? Kam ga bom vtaknil? V usta. S čim ga bom splaknil? Z ničemer drugim kot z urinom. Lastnim urinom. Dober je. Grenak in sladak. Srknem. Čakam, da glavobol mine. Ura je: ne vem, koliko. V glavi vse bolj razbija. Huje kot v Ambasadi Gavioli. Ampak rave-party je prevelik luksuz zame. Bolečina se hitro širi po vsem telesu. Omedlim preko spomina. Luksuznega spomina. Kar lepo je vse skupaj. Oblačila trgam s sebe. Naposled sem nag. Polno mozoljev imam po nogah. Polno hrast in ekcemov. Če bi me sedaj videlo kako dekle, bi se gotovo zaljubilo vame do ušes. Do svojih štrlečih ušes. Ušesa pa so luksuz. Nimam rad luksuza. Nekaj zašumi. Voda? Podgana? Vrabček? Ah, nič od tega. Vse to je namreč luksuz, ki ga ne odobravam. Grem se svoj luksuz. Jaz sam sem svoj luksuz. Nag sem, neumit, bolan, lačen, žejen, pijan in zadrogiran. Nisem pa slabo razpoložen. Tudi dobre volje nisem. Počutje je le prevelik luksuz zame. Grizem nohte. Rad bi utrdil zobovje. Umazano zobovje. Že celo večnost se nisem zasmejal v ogledalo. Ne maram svojih zob. Upam, da mi bi kdaj kak subkulturnik spustil "šamar". Upam. Upanje nikdar ne umre. Tudi jaz verjetno nikdar ne bom umrl. To so preveliki stroški. Smrt bo kar sama prišla. Našla me bo in me vzela. Nekoč. V prihodnosti. Hja, malo sem že lačen in žejen. Hodim po sobi, se zaletavam. pljuvam po tleh. Kolnem Marijo, Jezusa in njegove učence. Nekoč so bili. Tudi jaz sem bil, vendar to ni pomembno. Zdaj sem tu, pred vami, drago občinstvo. Vem, da ste dekleta nora name. Vse do zadnje. Vem, da se hihitate med seboj in govorite: "Waw, a ni čeden tale Uroš!?" To mi da elana. Punce, kar tako naprej. Fantje, vi pa brez ljubosumja! Punce bodo vse moje, vi pa boste samci, če to še niste. Jaz sem pač zelo pomembna oseba. Vedno pijan. Vedno zadrogiran. Pred kopalnico poiščem med čistili. Veliko jih je: za čiščenje parketa, keramike, stekel, stranišč. Naredim si mešanico. Dodam še malo pralnega praška, vendar ne preveč. "Preveč" je spet luksuz. To mešanico izpijem na eks. Waw! Dobra je. Hudo dobra. Čakam, da začne učinkovati. Štejem ure, dneve, mesece in leta. leta niso ovira. Zunanjost tudi ne. Naposled "mešanica" le začne delovati. Risanka je: Smrkci.
Ko se risanka konča, so na vrsti reklame. Oglasi. Potem je na sporedu neka dokumentarna oddaja o halucinacijah in blodnjah. To je izredno zanimiva tema. Gledam predstavo, aspirine in Smrkce. Halucinacije ne minejo. Strah se povrne. Uroš se zvrne. Depresija mine. Uroš pogine. Ne, ne, Uroš še ne pogine. Uroš je tukaj z vami. Na vojo sem 24 ur na dan, vse dni v tednu. Stalno na substancah. Govori se, da bom ostal brez vsega. Saj prav. Naj mi vzamejo vse imetje. Imetje je namreč luksuz, meni pa ni do tega.

Čas

Čas je neskončen. Bistven je sam zase in  za nas. Čas teče. čas beži in cirkulira. Nikoli se ni začel in nikoli se ne bo končal. Sliši se nelogično, a ko govorimo o času, ni pomembno, kaj je bilo včeraj ali kaj bo jutri. Pomembno je le to, kar se dogaj zdaj. V tem trenutku. V tem trenutku je "čas". Kaj bo čez dve minuti, pravzaprav ni važno, a zopet bo pomemben le trenutek. Trenutek absolutne resnice. Čas je bil na "začetku" v klasični obliki. Na začetku sem dal v navedke zato, ker v bistvu ni znano, ali je bil res začetek. To še ni raziskano. Mogoče je bil to konec, mogoče konec začetka, mogoče začetek konca. Ne bommse ubadal s tem. Čas beži. Čas hiti. Sekunde tečejo, prav tako minute, ure, dnevi, tedni, leta..... Kazalci na urah se premikajo v "neskončnost". Čas se pozna tudi na zunaj. Ko imaš deset let, si povsem drugačen kot takrat, ko jih imaš devetdeset. Se pravi, da ima čas tudi materialno obliko. Imamo svoj čas, le-tega pa "zmanjkuje". Zmanjkuje ga, ne bo pa ga zmanjkalo. Nikoli. Lahko bi sicer rekel, da ga bo. Vsekakor ga bo. Mogoče le za trenutek. Znanost pa tega ne bo nikdar razkrila, saj je čas kompleksnejši pojem od znanosti. To je čas v klasični obliki. Razvija se z napredkom. Čas postaja vse bolj umeten in vse bolj elektronski. Tisti čas iz "pradavnine" je postavljen na stranski tir "primitivizma". Nekateri se še vedno ukvarjajo z njim, nihče pa ga ne bo razkrinkal, saj je to praktično in teoretično nemogoče. Praksa je eno, teorija je drugo, čas pa je spet tretje. Imam svoj čas. Vsakdo ga ima. Čas je univerzalni pojem. Jaz osebno imam čas za čas. Imam svoj čas. Ta čas je osnovan na osnovi in na usodi. Usodni čas. Načrtovan je bil posebej zame. Vedno ga bom imel, če ne za drugo, ga bom imel za svojega. Čas pa zapravljam, uničujem in zlorabljam. To sicer ni pošteno, je pa življensko. Tisti čas, ki pa ga intenzivneje uporabljam, je elektronski čas. Še vedno je čas. Še vedno je to osnova, ki pa je ni treba več čakati. Ni več potrebno čakati na čas, četudi je ta elektronski. Ko zjutraj vstanem iz postelje, se e-čas prične. Prične krožiti. Odprem svoj PC. Ta me najprej lepo pozdravi, mi ponudi skodelico vroče kave ter hrustljavi rogljič. Počasi zajtrkujem. Grem v google, kjer si preberem novice iz mode, politike, špotra, zdravja in estrade. Imam veliko e-prijateljev, ki mi pošiljajo svoje slike, pozdrave in voščila. Poznamo se. Kljub temu, da se za nekaterimi profili skrivajo povsem drugačne osebe, je to zelo zanimivo. Nekateri so pravi lažnjivci, ki pa ne lažejo v "klasični" obliki. Take sodobne laži so zanimive in progresivne. Ustvarjajo "dobiček". Tudi sam si delam dobiček ali korist s pomočjo računalnika. Sploh ni potrebno hoditi v Ljubljano na faks. Ni potrebno kupovati literature za študij. Ni potrebno kupovati zvezkov in knjig, pisal, signirjev in podobnega. Tudi klasičnega časa ni več potrebno zapravljati, ker je tu čas v elektronski obliki. E-čas se ne pozna na človeškem telesu kot starostna guba. Pozna se v spominu na trdem disku. Slednji ima sicer svojo obliko in lahko se ga dotakneš s prstom. Včasih je zasvinjan ali okvarjen. Včasih je poln virusov. Res pa je, da je trdi disk prav tako tudi v elektronski obliki. Čustva izumirajo. Izumira zdravje. Izumira zunanja lepota, sreča, sovraštvo in bolečina. Če ti teh dobrin primanjkuje, jih lahko nemudoma "downloadaš" in zatem inštaliraš. Ne potrebuješ veliko časa. Potrebuješ če e-čas. Kar nimaš v glavi, imaš na "kompu". Buljenje v ekran je škodljivo, vendar je tudi dvanajsturni delavnik v rudniku škodljiv. Pač, nujno zlo. To zlo ima svoje možgane. Svoje telo. Svoj živčni sistem. Ta se spreminja v računalniški e.sistem. Če na vse to pogledamo enostransko, se nam zdi dolgočasno, a vendar je naprednega pomena. Postajamo roboti, ki ne potrebujejo več osvežitev in nadgradenj, saj vse delajo sami s svojo računalniško  opremo in aplikacijami. Ta zgodba se nikoli ne bo končala, ker se še začela ni. Čas bo ušel iz vajeti. Sicer ne vem, kdaj, a nekoč bo. Vse bo pošlo, ostal pa bo le trenutek. Trenutek se ne bo obrabil. Nikoli se ne bo izbrisal, prav tako bo vedno v središču. Status quo. Človeštvo bo imelo le še svoja uporabniška imena in svoja gesla, drugo bo nepomembno oziroma e-nepomenbno.

Problemi in dileme

....če nekaj ni v redu, potem je to, kar ni v redu, v redu...

DEKLETA IMAJO VELIKE GLAVE. V GLAVAH IMAJO MOŽGANE. MOŽGANI SO PAMET. DEKLETA SO NEUMNA. BREZ SLEHERNIH DEJSTEV. DEJSTVA SO RESNICA. RESNICA JE PROBLEM...

Problem je univerzalnega pomena. Problem je nastal iz nič. Iz univerzuma. Problem ima svoj plan. Ta plan je usoda. Usoda je, ne boste verjeli, problem. Vesolje je neskončno. Znanstveniki pravijo tako. Astronavti so poleteli na Mars, na Luno in še marsikam. Potovanje skozi vesolje je dolgo, včasih konfuzno in zelo kompleksno. Če vzamemo za primer vesoljsko ladjo z vsemi potrebnimi "dodatki" in opremo, z računalniki, motorjem, posadko, vidimo, da je to velika znanost. Znanost se razvija kot dete v materinem telesu. Univerzalen pojem. Univerzalen problem. Dilema. Tema. Zemljani dihamo zrak. Le-ta vsebuje ne(pre)šteto sestavin, snovi in substanc. Tudi mikroorganizmov. Tudi v zraku je življenje kot univerzum. Zrak je brez barve in okusa. Je plin. Je duh. Sveti duh. Svetega duha poznamo kot tretjo božjo osebo. Tako pravi legenda. Legendarna resnica, ki je ni, ker je resnica življenje, ki obstaja ravno toliko kot ne obstaja. Mogoče je vse skupaj le zgodba. Mogoče ni. Nihče ne ve. Vsi pa vemo, da smo problematični, ker imamo potrebe, tako biološke, socialne, seksualne in podobno. Če gremo na detajle, ima tudi neživa narava svoje potrebe. Vzemimo za primer kamen. Nima srca, nima možganov, nima živcev, vendar ima tudi kamen, ki ne diha, svojo usodo. Svojo zgodbo. Tudi kamen je bil ustvarjen z določenim namenom. Nekdo je dal kamen na kamen in dobil palačo. Drugi je kamen uporabil za fračo, da je nekoga "zbil". To je to. Drugače pa kamen leži, se kotali, se greje na vročem soncu in ima včasi tudi vlogo nagrobnega kamna na pokopališču. Lep je na pogled. Na njem je izklesano ime umrlega, letnica njegovega rojstva in smrti, pa še kakšen verz: Zadnji dom...., tukaj počiva ta ina ta.... Ko nekdo pride na pokopališče prižgat svečo rajnemu, se zazre v nagrobni kamen, ki je samo kamen in nič drugega. Res pa je, da ima ta kamen pomembno vlogo, brez katere ne bi bilo problema in harmonije. Vzbuja čustva in občutke. Prerodi se v človeškem umu, v njegovi viziji. Kamen je doživljaj, saj ima obliko, barvo. Barva ima svoj efekt. Če efekta ne bi bilo, ne bi bilo barve, če ne bi bilo barve, ne bi bilo kamna, ne bi bilo harmonije, ne bi bilo problema. Ne bi se dogajalo. Če se ne bi dogajalo, bi bilo vse v redu, to pa ni v redu. Red je pomembna oblika "nereda". Prav ta "nered" je osnova neke zgodbe. Zemlja je velika, na njej so celine, morja, reke, živali, mesta, lumparije, hierarhije, dobrota in sirota. Vse našteto ima ne(pre)šteto razlik in ne(pre)šteto skupnih lastnosti. Vsak atom ima svojo "enoto". To je original, izvor. Izvor iz univerzuma. Rojstvo človeka: človek se rodi. Za rojstvo človeka je potreben določen "napor". Če bi partnerja le gledala en drugega, ne bi prišlo do spočetja. Treba je priti do oploditve. Če se ljubimcema ne da, potem zagotovo ne bo nič. Problem pa je, ko se je potrebno odločiti za stvarsvo novega življenja. Novega univerzuma. Novo bitje je rojeno. Problem, ne prvi in ne zadnji, je izbira imena. Problem je odraščanje, šolanje in izobrazba. Nekako gre. Recimo,  da gre. Recimo, da je dotična oseba srečna, zdrava in situirana ter uspešna. V določeni situaciji se odloči za nov korak. Stopi naprej, navzgor. Vse višje in višje. Toda za vsak premik je potrebna energija in volja. Volja pa je spet svojevrsten problem. Volj je veliko. Vsaka ima svojo obliko, barvo, vonj, enoto in jedro. Brez volje ni problema. Brez problema ni volje. Preden zaključim s tem sestavkom,  naj napišem, da je nazadnje tudi za smrt potrebna volja, energija, problem, usoda in univerzum.     

SMEH JE GREH

Čebljanje in blebetanje......, to so kure in piščančki....., huh, pravijo, da sem prizadet. Res sem prizadet, zato se trudim biti še bolj zadet. Vsak dan se zadevam s THC-jem. Dober je, ful je dober ↺↻. Po zaužitju tega "cvetja" si ponavadi prižgem radio. Radio in telefon. Telefon je pokvarjen. Radio je tudi pokvarjen. Joint gori, se kadi. Na pokvarjenem radiu je glasba. Majka pravi, naj ne poslušam pokvarjene glasbe. Ne mara pokvarjenega sina. Noče, da bi zahajal v slabo družbo, kradel in pisal grafite po stenah. Doma čepim in se praskam, žvečim solato. Majka pravi, da je solata zelo zdrava. Od malih nog imam rad solato. Tudi zelenjavo obožujem. Peteršilj in drobnjak tudi. Z glavo butnem ob steno. Potem zazvoni. Še bolj zazvoni, se zaiskri. Stara je umrla. vesel sem bil, da je ni več. Srečna je bila v življenju, a zdaj ni več. Škoda po eni strani, po drugi pa Škoda v garaži. Delam si svojo škodo. Po sili razmer. V glavi mi šumi, ko joint se kadi. Imam videnja. Doživljam fantazmagorijo. Ne maram droge. Rad imam pohanega purana brez priloge, ker je cenejši. Nimam veliko denarja, saj vse zapravim za tabletke in žganje. Vse pojem. Vse spijem. A zadnje dni sem v hudi krizi. Stara mi je zaplenila tabletke Rivotril. Stara je umrla. No, če še ni, upam, da bo. Čimprej. Nora je. Rad jo imam. Vem, da sem sam norec in da je ona nora. Tazmešani pašemo skupaj. Umazani in gnili. Nikogar ne mislim obtoževati, a tako je stanje. Take so norme. Taka je logika. Začetek, obveznosti, zadolžitve in nakup konoplje. Blebetanje okrog pokvarjenega radia. Radio se naposled zasmeji. Kaj je to? Se mi blede? Hitro pobrskam po googlu in preberem, da ima zelena travica psihoaktivne učinke. konoplja je dobra. Zdravi bolečine, anksioznost in nervozo. Nervoza je greh. Tisti bog nas je ustvaril, da smo pozitivni in ne anksiozni. Župnik, ki je v bistvu heretik, je prepovedal zganjanje lumparij. Prav je povedal. Vlil mi je optimizem, mi nahranil duha. Dal mi je moč. Voljo do življenja. Nikoli ne bom obupal, pa naj bo kar hoče. Če pa bo prehudo, se bom obesil. Pokopali me bodo. Tretji dan bom cstal od mrtvih. Vsi me bodo poznali, se vsi smejali. Smeh je greh.

Valuta

Ne gre......, kaj že???? Menda so ga zaprli....., naramnice, gumbi, zdrava prehrana. Čuj! Kam gremo danes? Na fejsbuk ali netlog? Luč je pregprela (mislim na žarnico)...., hahahaha! Več si mi. Všeč mi je tvoj gnili nasmešek. Smejiš se kot Viki. Tvoj obraz je Mitjev, se je polulal v hlaše, preklel Bošnjake ter dobil udarec od obupane matere: "Nič ne morem pomagati!" ⬇ Fotoaparat veržem ob tla. Fragmentacija celic, orkanov in hurikanov št.: 1-122.V Mercatorju imajo akcijo......., nič več. Grem na wc. Na wc-ju pokvarjen pisoar. Sto vragov, luč se ugasne, ko grem mimo trafike do varnostnika. Hmmm, kje sploh sem. 200€ stane letalska karta. Juhjuhu! Liter najboljšega vina, zavitek toaletnega papirja in lažna osebna izkaznica. Naredim nekaj fotografij, da narod ne bo mislil, da sem pedofil. Saj nisem. otrosi pa so vseeno zelo prisrčna bitja. tudi tisti na invalidnih vozičkih. Zato počasi hodim in si brundam poezijo, ki je ni. France Prešeren ali Niko Grafenauer. Plastelin je zastonj, pivo gratis. Policija 080 1200. Klic v sili 112. Taxi 080 900 900. Vedno bolj mi dogaja. Nisem v trgovini, ne na avtobusu, ne na igrišču. Sem doma pri mami. Mamo hudo boli hrbet. Je namreč zelo stara. Ko zjutraj vstane, je še starejša na pogled. Oče pa potuje naokrog in se hvali, koliko vina popije. Zakompleksan je. Tečen je. Jaz pa sem junak, legenda, kampeljc in korenina. No, ko že omenjam korenine, le-te so naprodaj po znižani ceni. voda je mrzla, natakarica pa ima štrleča uhlja. No, saj sploh ni tako hudo...... Kmalu se bom vdrl v zemljo, pa bo.