PRIKAZEN

Jutro je. Ne vem še, koliko je ura. Odprem oči. Vse je tako čudno, tako tuje. Po nekaj sekundah pogledam na uro. Grozna je. Vsa črna je. Ima bele kazalce. Le-ti se premikajo v "gnilem" ritmu. Ura je sedem minut čez četrto. Najbolj nagnusen čas. Ležim na postelji. pokrit sem z odejo sivorjave barve. Spominja me na drisko. Smrdi po bljuvanju. Fuj! Tudi po znoju zaudarja. Po gnilobi tudi. Obrnem se na bok. Vse me boli. Po tleh mrgole pajki in mravlje. Moji prijatelji. Na tleh je tudi prazna pločevinka. V njej je bi,lo včeraj še pivo, a danes je notri le vonj po hmelju. Piva ni več. Ojoj! Kaj bom sedaj? Ko bi vsaj imel kakšen cigaret. Pogledam na drugi kot v sobi. V pepelniku polno ogorkov in pepela, poleg njih pa zmečkana škatla West Blue. Kaj naj storim? Ni čikov, ni pira..... Vse me boli. V glavi se mi vrti. Slabo mi je. Sonček mi skozi okno sveti v zaspano obličje. V glavi mi vedno bolj razbija. Potrebujem aspirinček. Vstanem in znova padem na posteljo. Počutim se grozno, a samo do trenutka, ko spet zaspim. Tišči me lulat. Grozno. Vstanem in hitim na wc. Skoraj mi uide. Uriniram in uživam. Kaj je to? Mravlje in pajki. Moji prijatelji. Moja družba. Moj luksuz. Nimam denarja za ta luksuz. Luksuz ima mene, saj sem posebna oseba. Gledam to posebno osebo v ogledalu. Lep sem, urejen in čeden. Ogaben sem. Imam kriv nos, škilim. Ušesa mi štrlijo. Sem najlepši. Luksuz me potrebuje. Ne potrebujem luksuzne hrane, pijače in oblačil. Ravno obratno. Oni potrebujejo mene. Torej, za začetek razbijem zrcalo. Porežem se po roki. Kri teče. Ne boli me preveč. Bolečina je namreč luksuz, jaz pa nimam za luksuz. Pustim, da kri curlja in kaplja po tleh. Nikdar ne pometam po stanovanju. Nimam metle. Metla je luksuz. Luksuz me potrebuje. Tudi svinjarija po stanovanju je svojevrsten luksuz. Od nekod privlečem tableto. Aspirin. Mislim, da je aspirinček. Kje zavraga sem ga sploh staknil? Kam ga bom vtaknil? V usta. S čim ga bom splaknil? Z ničemer drugim kot z urinom. Lastnim urinom. Dober je. Grenak in sladak. Srknem. Čakam, da glavobol mine. Ura je: ne vem, koliko. V glavi vse bolj razbija. Huje kot v Ambasadi Gavioli. Ampak rave-party je prevelik luksuz zame. Bolečina se hitro širi po vsem telesu. Omedlim preko spomina. Luksuznega spomina. Kar lepo je vse skupaj. Oblačila trgam s sebe. Naposled sem nag. Polno mozoljev imam po nogah. Polno hrast in ekcemov. Če bi me sedaj videlo kako dekle, bi se gotovo zaljubilo vame do ušes. Do svojih štrlečih ušes. Ušesa pa so luksuz. Nimam rad luksuza. Nekaj zašumi. Voda? Podgana? Vrabček? Ah, nič od tega. Vse to je namreč luksuz, ki ga ne odobravam. Grem se svoj luksuz. Jaz sam sem svoj luksuz. Nag sem, neumit, bolan, lačen, žejen, pijan in zadrogiran. Nisem pa slabo razpoložen. Tudi dobre volje nisem. Počutje je le prevelik luksuz zame. Grizem nohte. Rad bi utrdil zobovje. Umazano zobovje. Že celo večnost se nisem zasmejal v ogledalo. Ne maram svojih zob. Upam, da mi bi kdaj kak subkulturnik spustil "šamar". Upam. Upanje nikdar ne umre. Tudi jaz verjetno nikdar ne bom umrl. To so preveliki stroški. Smrt bo kar sama prišla. Našla me bo in me vzela. Nekoč. V prihodnosti. Hja, malo sem že lačen in žejen. Hodim po sobi, se zaletavam. pljuvam po tleh. Kolnem Marijo, Jezusa in njegove učence. Nekoč so bili. Tudi jaz sem bil, vendar to ni pomembno. Zdaj sem tu, pred vami, drago občinstvo. Vem, da ste dekleta nora name. Vse do zadnje. Vem, da se hihitate med seboj in govorite: "Waw, a ni čeden tale Uroš!?" To mi da elana. Punce, kar tako naprej. Fantje, vi pa brez ljubosumja! Punce bodo vse moje, vi pa boste samci, če to še niste. Jaz sem pač zelo pomembna oseba. Vedno pijan. Vedno zadrogiran. Pred kopalnico poiščem med čistili. Veliko jih je: za čiščenje parketa, keramike, stekel, stranišč. Naredim si mešanico. Dodam še malo pralnega praška, vendar ne preveč. "Preveč" je spet luksuz. To mešanico izpijem na eks. Waw! Dobra je. Hudo dobra. Čakam, da začne učinkovati. Štejem ure, dneve, mesece in leta. leta niso ovira. Zunanjost tudi ne. Naposled "mešanica" le začne delovati. Risanka je: Smrkci.
Ko se risanka konča, so na vrsti reklame. Oglasi. Potem je na sporedu neka dokumentarna oddaja o halucinacijah in blodnjah. To je izredno zanimiva tema. Gledam predstavo, aspirine in Smrkce. Halucinacije ne minejo. Strah se povrne. Uroš se zvrne. Depresija mine. Uroš pogine. Ne, ne, Uroš še ne pogine. Uroš je tukaj z vami. Na vojo sem 24 ur na dan, vse dni v tednu. Stalno na substancah. Govori se, da bom ostal brez vsega. Saj prav. Naj mi vzamejo vse imetje. Imetje je namreč luksuz, meni pa ni do tega.