Po tirih življenja

Hodil sem po tirih. Že dobrih trideset let. Mislil sem, da je vse to harmonija. Mislil sem, da je relacija med menoj in ostalimi v ravnovesju. Motil sem se. Hudo sem se motil. Ostali so bili običajni ljudje. Živeli so svoje preprosto življenje, delali in se družili med seboj. Jaz pa sem bil drugačen. Nisem bil socialno bitje. Nisem zastopil morale. Nisem zastopil norm življenja. Logika mi je bila popolnoma tuja. Z življenjskimi modrostmi sem bil tujec. Kar so drugi potrebovali, sem jaz zavračal. Želel sem si tistih stvari, ki so jih drugi zavračali. Bil sem popolnoma samosvoj, čudaški in bizaren. Gledal sem v "zid". Nekaj časa je šlo, potem pa je bledica mrzlega "zidu" preplavila moje življenje. Ni ji bilo več mogoče ubežati. Zgodilo se je. Bila je deklica iz soseske, stara kakih 8 let. Prijetno in preprosto dekle svetlih kodrastih laskov. Vedno je bila nasmejana. Vedno je bila zgovorna, zdelo pa se mi je, da v njeni duši tiči sttrah pred menoj. Ta strah pa me je vedno bolj podžigal. Vesel sem bil, ko sem videl njen nemir. Užival sem v tem. Mala se je igrala na dvorišču pred hišo. Prišel sem mimo in jo pozdravil. Pogledala je proti meni, vljudno odzdravila in se igrala naprej. Ni vedela, da vidim v njeno dušo. Ni me poznala. Ni se zavedala, da mi njen strah povzroča entuziastični občutek. Ta občutek je rasel in rasel. Gledal sem, kako se je deklica igrala. Lepo se je igrala. Tudi jaz sem se želel igrati skupaj z njo. Pridružil sem se ji. Žogala sva se, spuščala sva zmaja, se lovila okoli hiše. V bistvu me je imela rada, jaz pa sem pri njej ljubil le eno: njem strah pred mano. Izgubljal sem se v svoji blaznosti. Nisem bil več sposoben živeti od drugega kot od njene vse večje panike, ki se na zunaj sploh ni opazila. Potem sem se nekoč popolnoma izgubil. Njena podoba je bila "popolnoma okužena" s strahom. Nekega dne sva se spet lovila okoli hiše. Tekla je pred menoj. Lovil sem jo. Želel sem si uloviti njen strah. Naposled je ta njen strah izplaval na površje. Ni ga mogla več skriti pred menoj. Tudi jaz nisem več mogel skrivati.... Gnal me je instinkt. Živalski instinkt. Ujel sem jo. Ni bila več vesela in nasmejana. Njene rjave oči so bile izbuljene. Njen glas se je tresel. Njena polt je prebledela. Nisem več vedel..... Ničesar nisem več vedel. Dokončal sem "tisto zgodbo". Bilo je dopolnjeno. Končano. Kot takrat, ko se spustijo zavese v teatru. Vstal sem s sedeža in odšel proti izhodu iz dvorane. Tistega navihanega dekliča ni bilo več. Bilo je le še njeno trupelce. Razkosano in izmaličeno. Jaz sem jo..... ubil. Nekoč. Nekje. Nisem vedel, zakaj sem to storil. To je strorila neka pošast v meni. Zlezla je ven. Zamislil sem se nad seboj. Spraševal sem se, zakaj. Nisem več gledal v tisti bledi "zid". Znašel sem se v "svetlobi dneva". Preteklosti ni bilo mogoče ubežati. Pač, zgodilo se je, kar se je zgodilo. Čakala me je prihodnost. Pač, prihodnost. Takšna ali drugačna. Pošasti v meni ni bilo več. A bila je. Odpeljali so me. Nekam daleč. Zelo daleč. Začela se je povsem nova zgodba. Prihodnost. Mnogo hujša od sedanjosti in preteklosti. Bil sem v okovih. Na neki ladji. Veliko nas je bilo. Vsakdo izmed nas ni več gledal v "zid", a vsi smo bili zaznamovani z njim. Pravi zid pa je bil okoli nas. Sive stene, sivi "možakarji" in še bolj sive psovke. Ta sivina se je začela pretakati med nami. Nihče ni vedel, kam gremo. Šli smo proti jetnišnici. Rešitev je sicer bila, a samo za tretje osebe. Bil sem obsijen na dosmrtno ječo zaradi brutalnega umora osemletne punčke.Slišal sem, da to, kar sem storil, ne bi mogel storiti normalen človek. Govorilo se je, da sem pošast. Bil sem označen kot pošast. Nisem smel govoriti. Vsak premik in vsak obrat me je stal. Policist me je grdo pogledal. Zarežal se je. Nekaj sem si mislil, a že to je bilo narobe. Hudo narobe. Dobil sem zaušnico, potem še dve. Stresel sem z glavo, potem dobil še krepko brco v hrbet. Bolelo je. Kmalu je bilo pred menoj sedem policistov. Vsi so se spravili nadme s pestmi in gumijevkami. Ojoj! Padalo je. Potem sem se oesvestil. Ostali obsojenci so doživeli enake ali vsaj podobne zgodbe. Čez čas sem le prišel k sebi. Okrog mene "zid". Pravzaprav štirje "zidovi". Prostor, velik kakih pet kvadratnih metrov. Prostor v strogem zaporu tam nekje v "prihodnosti". V tem prostoru nas je bilo deset. Ni bilo možnosti, da bi "razmišljali". Kruto je bilo. Eden je vpil, drugi molil, spet drugi je brcal in brcal. Tako je bilo. Med nami je bil le zanikrni lavor, ki smo ga uporabljali namesto stranišča. Zarožljalo je s ključem. Pazniki so prišli. Prišli so nas pogledat. Dobili smo vsak po eno porcijo udarcev. Nihče ni gledal, kam bo udaril. Gledali so samo na to, da bo udarec čim bolj konkreten. Potem sem se onesvestil. Ko sem prišel k sebi, sem bil lačen. Iskal sem za pod zob. Dolgo časa. Na koncu tega poglavja sem pojedel lastno govno. Bolje kot nič. Vroče je bilo kot v peklu. Vse polno mrčesa in golazni. Vse polno krikov. Peljali so nas na prosto. Vročina. 35 stopinj. Kopali smo jarek. Ko smo ga izkopali, je padlo nekaj udarcev, nakar smo ga zasuli. Nesmisel. Če je kateri od nas le pisnil, je dobil lekcijo. Bolečo lekcijo. Tudi mene je bolelo. Bil sem nekje. Marsikaj sem spoznal. Zavedal sem se, da sem marsikaj storil narobe. V bistvu je bilo vse narobe. Jedel sem blato in pil urin. Urin je bil krvav in "nenavadnega" okusa. Smrdelo je. Pač, tako je bilo. Popadla me je bolezen. Nekaj čudnega. Dušil sem se. Bljuval sem kri. V ušesih mi je šumelo, a bil sem čisto tiho. Tišina ni bila rešitev zame. Prišli so pazniki. Pet jih je bilo. Eden je zarjul: "Kaj je, mevža zanikrna?!" Potem so se vsuli udarci. Udarci. Številke. Na koncu sem se zamislil. Kaj vse bi lahko spremenil? Vse, prav vse, a usoda je taka, kakršna je. Hoodil sem naprej in nazaj, a na začetku in na koncu je bil "zid", ki mu ni bilo mogoče ubežati.