Freud

Preden sem bil spočet, sta se moja starša "pozabila" poročiti. To pa njunim staršem ni bilo nič kaj preveč všeč. bili so tista stara šola, strogi in zelo konzervativni. Za njih je bilo koruzništvo velima pregreha, moja dva pa sta drugače razmišljala. Potem sem kmalu prijokal na svet. Nezakonski otrok, pankrt po domače. Bili smo družina. Izobčili so nas, nas izgnali. pregnali. Šli smo na svoje. Naselili smo se v majhnem in zanikrnem podnajemniškem stanovanju. Res je bilo zanikrno. Meni, malemu detetu, ni bilo nič kaj hudo, starša pa sta se borila za preživetje. Denarja je bilo malo in dostikrat sta si trgala od ust, da sem bil jaz sit in odžejan. Zelo rada sta me imela, čeprav sem bil pankrt, onadva pa koruznika. Bili smo sicer na minimumu, a bili smo ekipa. Z menoj nista imela večjih težav. Bil sem skromen, tih in pokoren. Bil sem vesel dečko. Oče je delal kot skladiščnik, mama pa je bila navadna delavka. Za vsako delo je morala poprijeti. Včasih je oče garal tudi po petnajst ur. Takrat je bila mama doma z menoj. Prepevala mi je pesmice, me učila risati in se igrala z menoj. Ker je bila tokrat odsotna z dela, je morala naslednji dan nadoknaditi. Šla je v službo. Dolgho časa je ni bilo. Kakih dvajset ur. Domov se je vrnila izmučena in vsa bledikava, a ko je videla mene, svojega zlatega fantiča, je pozabila na vse svoje tegobe. Oče se je iz službe vračal tudi ob poznih urah. Spala sta po izmenah, vsak po dve uri. Sitiuacija je bil težka, predvsem zanju. Meni pa se je dobro godilo. Potem si je mama nekoč domislila, da bi začeli gojiti zajce. Oče je bil z idejo zelo zadovoljen. Naredil je zajčnice, vse potrebno za gojitev, na koncu pa sta nabavila sedem zajčjih mladičkov. Kar skakal sem od veselja, ko sem videl ta kosmata bitja z velikimi uhlji. Sedaj nas je bilo deset. Še večja ekipa. Dobro smo se imeli. Kunci so se redili, starša sta skrbela za živež, jaz pa sem rasel. Kmalu sem začel hoditi v šolo. V razredu nas je bilo trideset. Učiteljica je bila stroga, a smo jo kljub temu vzljubili. Nikomur še nisem izdal, da imamo doma zajce. Nekoč pa me je sošolec vprašal nekaj v zvezi z njimi. Prav čudno se mi je zdelo, potem pa se je zakrohotal: "Zajce imate, kajne, sem zavohal!" To je rekel tako glasno, da so vsi slišali. Začele so se širiti govorice, da zaudarjam po kuncih. Vsi so se mi smejali. zatiskali so nosove. Učiteljica pa se je postavila na mojo stran, čeprav so tudi njo motile moje "vonjave". Bil sem potlačen, vendar so mi bile naše domače živalice preveč pri srcu. Bil sem pač tak in nič drugačen. Bil sem osamljen, čeprav se nisem tako počutil. Na vsakem koraku sem slišal raznorazne komentarje. Najbolj vesel sem bil, ko sem prišel domov k staršema. Zajčki so bili moji najboljši prijatelji, starša pa zavetnika in zaščitnika. Garala sta cele dneve in se trudila, da bi shajali.Nekako nam je uspevalo, a bili smo zelo skromni. Vedel sem, da je skromnost lepa čednost. Dopustov in nedeljskih izletov si nismo mogli privoščliti. Vsi moji vrstniki so se hvalili, da so bili na morju, v gorah, v kinu in na piknikih, jaz pa sem vedno molčal. O morju nisem nikdar razmišljal. Raje sem bil pri svojih zajčkih. Niti malo me ni motil vedno hujši smrad po stanovanju. Vesel sem bil. Konec tretjega razreda pa smo šli v šolo v naravo. Za dva tedna smo se odpeljali na Rab. Skrbelo me je. Ni me skrbela dolga vožnja proti morju pač pa to, da se bojo moje vonjave širile po avtobusu. Sam sem sedel na sedežu za voznikom. Nekaj časa sem dremal, potem sem gledal skozi okno in srebal sok iz tetrapaka in počasi jedel žemljico. Drugi otroci so se smejali in norčevali iz mene in mojih zajcev. Dobil sem vzdevek Zekonja. No, v redu, naj bom Zekonja. Prispeli smo na Rab. Pozno je bilo. Iz prtljažnika smo pobrali potovalke in se nato odpravili proti centru mesta, kjer smo se nastanili v prijetnem letovišču. Sedel sem zunaj ob vodnjaku in mislil na zajčke. Pogrešal sem jih, očeta in mamo prav tako. Na Rabu mi je bilo lepo. Zjutraj smo vstali ob sedmih, potem smo najprej odšli na jutranji sprehod, ki je vsem dobro del. Sledil je zajtrk, umivanje, potem smo se odpravili na plažo. Moram priznati, da sem bil izredno navdušen. Otroci smo čofotali, nabirali školjke in se žogali. Okrog poldneva smo odšli na kosilo, po kosilu smo imeli dve urici počitka, potem pa smo se zopet zbrali in odšli do obale. Ležal sem v senci, saj nisem hotel, da me opečejo sonmčni žarki. Ko pa smo dva dni pred odhodom domov na plaži skakali v vodo, sem se po naključju spoznal z neko deklico. Bila je iz Maribora. Navadna deklica, a bila je drugačna od drugih. Ime ji je bilo Klara. Dolge rjave lase je imela in lepe modre oči. Njen zunanji izgled me ni tako fasciniral kot njena notranjost. Bila je prva, ki sem jo zanimal. Bila je prva, ki me je res spoštovala. Postala sva tesna prijatelja. Govorila sva vse mogoče stvari. Bila je odkrita in odprta. Bil je že večer, ko me je vprašala, kaj rad čitam. Začel sem ji naštevati vse od Sapramiške, Mačka Murija, Žogice Nogice ipd. Ona pa je rekla, da obožuje Freuda. Dejala je, da so njegova dela zelo zanimiva in da se iz njih veliko naučiš. Bil sem v zadregi. Preden sva se tistega večera razšla, mi je svetovala, naj si začnem pisati dnevnik. Naslednji dan sva se spet srečala. Rekel sem ji, da so se moje počitnice uztekle in da mi je bilo lepo v njeni družbi. Izmenjala sva si naslova ter se poslovila. Formalno. Ko sem se vrnil domov, sem veliko razmišljal o pisanju dnevnika in o Freudu, o Klari iz Maribora bolj malo. Formalno. Začel sem pisati dnevnik. Bil sem odkrit in direkten. Vanj sem  vpisoval vse podrobnosti in detajle iz vsakodnevmega življenja.Freud pa je bil zame nekaj nepoznanega. Življenje je teklo. Odraščal sem. Starša sta še vedno delala s polno paro, zajci so se redili, jaz pa sem se pridno šolal in po svojih močeh pomagal očetu in mami. Po končani osemletki, ki sem jo pravdobro izdelal, sem se vpisal na gimnazijo. Spomnil sem se Freuda. Nekako sem se dokopal do njegove literature. Zanimivo branje. Pisal sem dnevnik. Vsak dan. Nihče drug ni vedel, kaj si zapisujem. To je bila moja skrivnost. Srednja šola je minila. Vpisal sem se na fakulteto, ob večerih pa sem vedno izlil svoje občutke v moj ljubi dnevnik. Lasje so mi zrasli do ramen. Bil sem bolj čudaški, vsaj tako sta trdila starša, a dekletom sem bil všeč. Spoznal sem prijetno dekle. Tudi to sem si zapisal v dnevnik. Zaljubil sem se vanjo, a bila je le dekle. Vzljubil sem jo in ona mene, a še vedno je bila le dekle. Bila je zapisana in opisana v mojem dnevniku. Skupaj sva veliko doživela, od romantike pa vse do resnih prepirov. V resnici pa sem bil oziroma živel od svoje "kronike". Ta se je širila kot kužna bolezen. Pogledal sem v omaro in videl že pet debelih knjig z mojimi zapiski. Ugodno. Tudi ti ugodje sem opisal. Nekoč pa mi je dekle na lepem dejalo, da pač ne paševa skupaj in da odhaja drugam. Moledoval sem, jo prosil, naj ostane, a je šla. Imel sem mešane občutke. Ti občutki so se spremenili v novice. Spraševal sem se, kdo jih bo bral. Ker nisem prišel do odgovora, sem obrnil novo stran ter pisal dalje. Doštudiral sem in si našel službo. S pomočjo mame in očeta sem si kupil stanovanje v Črnučah. Opremil sem ga in se vselil. Če mi je bilo lepo, sem si zapisal v dnevnik. Če mi je bilo hudo, sem si spet zapisal v dnevnik. Živel sem svoje življenje, čeprav sploh nisem vedel, da sem zasvojen s pisanjem. Prišla je neka ženska. Spoznala sva se čisto po naljučju in kmalu ugotovila, da imava skupne cilje in skupne želje. Vzela sva se in si ustvarila družino. Bilo je kot v pravljici. Ta pravljica je bila podrobno opisana v mojem dnevniku. Spraševal sem se, kdo ga bo bral. Rodil se mana je otrok, katerega sva poimenovala Viktor. Rasel je in rasel, pri treh letih pa hudo zbolel. Žena je bila v skbeh, a moje skrbi pa sem nalagal v dnevnik. Bile so shranjene in nedostopne. Sin je bil vedno huje bolan. Zdravniki so dejali, da mu ni več pomoči in naj se pripravimo na najhujše. Bil sem pripravljen, žena pa je jokala dneve in noči. Rekla je, da nima več smisla. Rekla je, da bo uničeno njeno življenje, če Viktor umre. Tudi meni je bilo neprijetno, čas pa je tekel. Otrok je umrl. Jokala sva jaz in žena. Ona naglas, jaz pa na papir. Bil sem zaprt v svoji "kletki spominov". Moj dnevnik je bil vedno bolj napet. Vsak teden sem v papirnici kupil nov rokovnik, nov kuli in pisal vse, kar sem videl, slišal, občutil. Življenje je bilo "zanimiva filmska predstava". Žena je imela drugačne občutke. Zaprla se je vase, nehala jesti in skrbeti zase. Kmalu je bila le še senca same sebe. Želel sem ji pomagati, a utapljala se je v svoji žalosti. Samo še vegetirala je. Sedela je na kavču in gledala predse. Zdravniki so mi rekli, da ima depresijo. Rekli so, naj ji stojim ob strani vsak trenutek. Res sem ji stal ob strani, ji pomagala pri umivanju in hranjenju. Pogovarjal sem se z njo, ona pa.... je počasi odhajala. Odhajala je. Tudi odšla je kmalu. Na drug svet. Prišli so znanci in prijatelji ter mi izrazili sožalje. Njihovo sožalje ter vse spodbude sem izlil na papir. Tudi besede, da je za mojo ženo trpljenja konec, sem zapisal. Ko sem ob večerih nehal s pisanjem, sem površno pregledoval, kaj sem pisal prejšnji dan. Nenavadno se mi je zdelo, da je bila moja pisava vsak dan bolj čitljiva. Zdelo se mi je tudi, da je zgodba realna. Sebe sem dojemal kot umetnika. Hja, bil sem neke vrste umetnik. Spet sem bil sam v hiši. Tudi zunaj hiše sem bil sam. Tudi v službi sem sameval. Ob meni so bili veseli ljudje, razposajena otročad, živali in rastline, Sonce, Luna itd. Staral sem se. Iz dneva v dan. Imel sem službo. Finančno sem bil preskrbljen. Lačen nisem bil in tudi žejen ne. Bil sem zdrav. Moj dnavnik je postajal enciklopedija. Moja enciklopedija od A do Ž. Nikoli nisem prenehal s pisanjem. Spomnim se, kako se je nekega večera, ko sem zaspal med pisanjem, nekaj zgodilo. Nekaj je počilo. Nič mi ni bilo jasno. Steklo je zažvenketalo. Pač, nekdo je razbil okno. Vedel sem, da je vse načrtovano. Bila je stvarnost. Vlomili so v moje stanovanje, čeprav brez moje privolitve. Nakradli so si nekaj denarja in zlatnine, tudi televizor so vzeli. Ko sem hotel poklicati policijo, sem ugotovil, da je kabel pretrgan. Zgodba se s tem še ni zaključila. Nekako sem le prišel do policistov, ki so nepridiprave hitro ujeli in pozaprli, jaz pa še vedno nisem končal svoje zgodbe. Čez mesec dni so mi zopet vdrli v stanovanje. Bil sem pripravljen. Vedel sem, da gre vse po planu. Skril sem se za omaro in čakal na barabe. Pet jih je bilo. Vedel sem, kakšen je njihov namen, a nič mi ni bilo jasno. Čisto nič. Skočil sem izza omare, da bi jih presenetil in prepodil. Začelo se je prerivanje, začeli so se udarci. Bil sem eden proti petim. Bil sem v samih gatah, oni pa so bili opremljeni s hladnim orožjem. Padale so batine, a ne kar tako. Z nekim namenom. Ves krvav in polomljen sem jim ušel. Tekel sem skozi gozd, mimo visokih smrek, mimo Save. Bila je hladna noč, vendar moram priznati, da me ni zeblo. Taval sem ure in ure. Ne vem, kje vse sem hodil. Ne vem niti, kje sem se ustavil. A ustavil sem se, ko mi je zmanjkalo papirja. Pisalo se je posušilo. Niti epiloga mi ni uspelo napisati. Nisem več gledal nazaj. Gledal sem naprej in zagledal Klaro. Takoj sem jo prepoznal in tudi ona mene. Beseda je dala besedo. Prav tako kot pred mnogimi leti, ko sva se srečala na morju, mi je začela razlagati o Freudu. Mislila je, da me bo zmedlo, a ni me zmedlo. Bila je vesela, ko sem ji priznal, da sem jo upošteval, naj pišem dnevnik. Odkril sem ji svojo skrivnostno pisanje. Začela je z branjem. Požirala je slino. Ne vem, zakaj. Spet je omenila Freuda. Mislila je, da me bo zmedlo, a ni me zmedlo. Bil sem ujet. Legel sem na neudoben kavč. Klara je začela z analizo. Mojo analizo. Analizo mojega dnevnika. Tudi Freuda je analizirala. Bilo je zanimivo. Bil sem zelo utrujen, izčrpan. Skrbelo me je, ne vem, zakaj. Cel mesec sem hodil h Klari na seanse. Dobro mi je zaračunavala, plačal pa ji nisem. Ni bilo potrebe. Potreben je bil le še nauk te zgodbe. Moja starša, jaz - nezakonski otrok, moje otroštvo, smrad po zajcih, osamljenost in uboštvo. Zgodba se je nekoč le končala. Nič v tej zgodbi ni bilo resnično. Vse je bilo zaigrano. Šlo je za mojo domišljijo, ki se je spreminjala v strahove, fantazijo in blodnje. Zapisov v dnevniku ni bilo. Klara je bila realna, toda malo drugače kot Freud. Danes sem star in roke se mi tresejo. Sedim na invalidskem vozičku. Od življenja nimam nič razen svoje domišljije. Tistim, ki so kolikor toliko "normalni", se zdi kot da sem nekaj več. Res sem nekaj več od ostalih. Ničesar več nimam. Ko mi bo bila poslednja ura, bom spet spregovoril o kakšnih prikaznih. Teh je v moji glavi zelo veliko. Zanimivo, mar ne. Nekateri pa naj kar žive od radia in televizije. Dolgočasno.