Čas

Čas je neskončen. Bistven je sam zase in  za nas. Čas teče. čas beži in cirkulira. Nikoli se ni začel in nikoli se ne bo končal. Sliši se nelogično, a ko govorimo o času, ni pomembno, kaj je bilo včeraj ali kaj bo jutri. Pomembno je le to, kar se dogaj zdaj. V tem trenutku. V tem trenutku je "čas". Kaj bo čez dve minuti, pravzaprav ni važno, a zopet bo pomemben le trenutek. Trenutek absolutne resnice. Čas je bil na "začetku" v klasični obliki. Na začetku sem dal v navedke zato, ker v bistvu ni znano, ali je bil res začetek. To še ni raziskano. Mogoče je bil to konec, mogoče konec začetka, mogoče začetek konca. Ne bommse ubadal s tem. Čas beži. Čas hiti. Sekunde tečejo, prav tako minute, ure, dnevi, tedni, leta..... Kazalci na urah se premikajo v "neskončnost". Čas se pozna tudi na zunaj. Ko imaš deset let, si povsem drugačen kot takrat, ko jih imaš devetdeset. Se pravi, da ima čas tudi materialno obliko. Imamo svoj čas, le-tega pa "zmanjkuje". Zmanjkuje ga, ne bo pa ga zmanjkalo. Nikoli. Lahko bi sicer rekel, da ga bo. Vsekakor ga bo. Mogoče le za trenutek. Znanost pa tega ne bo nikdar razkrila, saj je čas kompleksnejši pojem od znanosti. To je čas v klasični obliki. Razvija se z napredkom. Čas postaja vse bolj umeten in vse bolj elektronski. Tisti čas iz "pradavnine" je postavljen na stranski tir "primitivizma". Nekateri se še vedno ukvarjajo z njim, nihče pa ga ne bo razkrinkal, saj je to praktično in teoretično nemogoče. Praksa je eno, teorija je drugo, čas pa je spet tretje. Imam svoj čas. Vsakdo ga ima. Čas je univerzalni pojem. Jaz osebno imam čas za čas. Imam svoj čas. Ta čas je osnovan na osnovi in na usodi. Usodni čas. Načrtovan je bil posebej zame. Vedno ga bom imel, če ne za drugo, ga bom imel za svojega. Čas pa zapravljam, uničujem in zlorabljam. To sicer ni pošteno, je pa življensko. Tisti čas, ki pa ga intenzivneje uporabljam, je elektronski čas. Še vedno je čas. Še vedno je to osnova, ki pa je ni treba več čakati. Ni več potrebno čakati na čas, četudi je ta elektronski. Ko zjutraj vstanem iz postelje, se e-čas prične. Prične krožiti. Odprem svoj PC. Ta me najprej lepo pozdravi, mi ponudi skodelico vroče kave ter hrustljavi rogljič. Počasi zajtrkujem. Grem v google, kjer si preberem novice iz mode, politike, špotra, zdravja in estrade. Imam veliko e-prijateljev, ki mi pošiljajo svoje slike, pozdrave in voščila. Poznamo se. Kljub temu, da se za nekaterimi profili skrivajo povsem drugačne osebe, je to zelo zanimivo. Nekateri so pravi lažnjivci, ki pa ne lažejo v "klasični" obliki. Take sodobne laži so zanimive in progresivne. Ustvarjajo "dobiček". Tudi sam si delam dobiček ali korist s pomočjo računalnika. Sploh ni potrebno hoditi v Ljubljano na faks. Ni potrebno kupovati literature za študij. Ni potrebno kupovati zvezkov in knjig, pisal, signirjev in podobnega. Tudi klasičnega časa ni več potrebno zapravljati, ker je tu čas v elektronski obliki. E-čas se ne pozna na človeškem telesu kot starostna guba. Pozna se v spominu na trdem disku. Slednji ima sicer svojo obliko in lahko se ga dotakneš s prstom. Včasih je zasvinjan ali okvarjen. Včasih je poln virusov. Res pa je, da je trdi disk prav tako tudi v elektronski obliki. Čustva izumirajo. Izumira zdravje. Izumira zunanja lepota, sreča, sovraštvo in bolečina. Če ti teh dobrin primanjkuje, jih lahko nemudoma "downloadaš" in zatem inštaliraš. Ne potrebuješ veliko časa. Potrebuješ če e-čas. Kar nimaš v glavi, imaš na "kompu". Buljenje v ekran je škodljivo, vendar je tudi dvanajsturni delavnik v rudniku škodljiv. Pač, nujno zlo. To zlo ima svoje možgane. Svoje telo. Svoj živčni sistem. Ta se spreminja v računalniški e.sistem. Če na vse to pogledamo enostransko, se nam zdi dolgočasno, a vendar je naprednega pomena. Postajamo roboti, ki ne potrebujejo več osvežitev in nadgradenj, saj vse delajo sami s svojo računalniško  opremo in aplikacijami. Ta zgodba se nikoli ne bo končala, ker se še začela ni. Čas bo ušel iz vajeti. Sicer ne vem, kdaj, a nekoč bo. Vse bo pošlo, ostal pa bo le trenutek. Trenutek se ne bo obrabil. Nikoli se ne bo izbrisal, prav tako bo vedno v središču. Status quo. Človeštvo bo imelo le še svoja uporabniška imena in svoja gesla, drugo bo nepomembno oziroma e-nepomenbno.