ZGODBA IZ SVETEGA PISMA

Bila je nedelja. Gospodov dan. Vaščani so hiteli k maši. Ura je bila pet do sedmih in cerkev je bila že polna. Župnik Benjamin ter ministranti so se v zakristiji pripravljali na obred svete maše. Zaigrale so orgle. Zapel je cerkveni zbor. Začelo se je. Benjamin je bil zelo priljubljen župnik, ki je znal nagovoriti vernike. Vsakič je povedal kaj novega, da pri maši ni bilo dolgčas. Nikoli. Zaradi tega so mladi in stari z veseljem hodili v cerkev. Med pridigo pa je župnik Benjamin govoril: "Bratje in sestre, dragi verniki, vse kar imamo, je minljivo. Minljiva je vsaka zgodba, vsa zgodovina in vsa prihodnost, a ni se treba obremenjevati s tem. Gledamo naprej in nazaj. Kje pa je sedanjost? Tukaj in zdaj. Zopet smo se zbrali pri daritvi svete maše. Veselimo se. Jaz se veselim vas vseh in tudi vi se veselite mene. Ne samo mene. Vsega se veselite. Veselite se vsega minljivega in vsega prihajajočega. Predragi verniki, minljivo je življenje. Moje, tvoje, od tvojega brata, sestre, soseda.... Moram vam zaupati, da me stvarnik kliče. Kliče me k sebi. Nisem žalosten. Nisem razočaran. Ni mi žal..... Kmalu pojdem tja.... Pojdem v nebesa, kjer je bog. Pred časom sem bil pri zdravniku in...... diagnoza: rak na debelem črevesju. Zelo hitro se širi po mojem telesu. Rekli so, mogoče še kak teden, dva......, pa grem. Na svojih ramah nosimo križ ter hodimo za jezusom. Bodimo ponosni. S tem ponosom gremo po poti življenja. Upam, da vas nisem preveč zamoril, vendar...... hja, ljubezen in...." Benjamin je pogledal v nebo nad seboj. Požrl je slino in nadaljeval z mašo. Vsa cerkev je zrla v nebo. V nebesuh smo doma, od tega ne sveta, nebes se veselimo, tja priti si želimo. Blagoslov. Maša se je končala. Župnik je odšel v zakristijo. Zagledal se je v sliko svete družine na steni. Rekel si je: "Zgodi se tvoja volja...." Kmalu je bilo dopolnjeno. Benjamin je odšel. Za vedno. Zvonovi so zapeli pesem slovesa. Žalostnega slovesa. Vsi so jokali, bog pa jih je tolažil. Tolažbe so bile dobro sprejete. Pa je prišel nov župnik. Pater Samo. Tudi ta je bil že v jeseni življenja, bil pa je karseda duhovit in originalen možakar. Najraje pa so ga imeli veroučenci. Ure verouka so bile polne smeha, petja in radosti. Bilo je nekega perka po verouku. Zunaj je lilo kot iz škafa. Mladež je odcapljala na svoje domove, mala Gabrijela pa se je spomnila, da je brez dežnika. Pa je rekel Samo: "Deklič, kaj ko bi pri meni počakala konec nevihte? Gotovo bo hitro nehalo padati. Pridi k meni, bova malo poklepetala!" Gabrijela ga je pogledala v modre oči. Zaupala mu je. Vsedla sta se na neudoben kavč v župnikovi pisarni. Beseda je dala besedo. Čvekala sta o vseh mogočih temah. Nevihta se je počasi umirjala. Jasnilo se je, ko je mlada Gabi zvedavo vprašala župnika: "Gospod, kaj pa najraje delate, ko ste čisto sam?" Savota ni vprašanje nič zmedlo. Spregovoril je: "Vsak večer, ko popijem čaj, grem v kopalnico pod tuš. Hladen tuš. Umijem zobe, pogledam skozi okno na vrt, se zahvalim za vse kar imam, česar nimam....... Oblečem se v pižamo. Zleknem se pod toplo odejo in prižgem svetilko pri postelji. Potem pa v roke vzamem tisto stvar, ki jo imam najraje. Polna je modrosti. Vsak večer jo vzamem in vesel sem, ker jo imam. Božji dar." Dekletce ga je gledalo. Župnik je nadaljeval: "Če želiš, pojdi z menoj v mojo sobo, pa ti pokažem to "zadevo."" Šla sta po stopnicah. V župnikovi spalnici je bilo prijetno toplo. Župnik je rekel Gabrijeli: "No, ti bom pokazal......" Punčara je bila vsa na trnih, župnik pa je poiskal tisto stvar ter ji pokazal...... biblijo.