NA STRANIŠČU

Neki modrec, sice ne vem kateri, je nekoč izjavil: Človeška psiha je kot straniščna školjka. če je redno ne čistiš, bo šel "drek" čez rob. Tega stavka sem se zapomnil, ker je življenjski. Sekret je treba vsakič pošteno spucat. Tudi tisto, kar imaš v sebi, moraš spraviti ven. Nekako. Tako je življenje. Taka je eksistenca. Tak je obstoj. Nismo rojeni zato, da bi umrli. Rojeni smo za življenje v Univerzumu. Le-ta pa je naš. Naše je vse. Vse kar imamo. Če gremo na detajle, na našem svetu ni hudobije. Prav tako ni dobrote. Če pa analiziramo življenje kot celoto vidimo, da je življenje ena sama hudobija in ena sama dobrota. Ko sem bil majhen fant, mi je mama bral zgodbico o volku in treh kozličkih. Opa, zatipkal sem se. Bila je povest o volku in treh prašičkih. Volk je bil v tej zgodbi ozaljšan z vzdevkom Hudobni. Toda, ali je bil res hudoben? To je vprašanje. Sploh ni bil hudoben. Boril se je za preživetje, za hrano, za obstoj. Če je bil lačen, si je moral privoščiti svinjino, da se je revež pokrepčal. Modra misel, kaj. V glavo pa so mi ubijali, da je volk hudoben. Tudi za medvede so pravili, da so hudobni. Tudi kače so tretirane kot hudobna bitja, v resnici pa samo "živijo". Dejstva o hudobiji in grehu so precej primitivna. Življenje je po eni strani tudi primitivno, vendar pa je celovito. Za to celovitost pa dobimo kazni in nagrade. Nihče ne more obstajati brez teh dveh pojmov. Nekaj dobiš in nekaj daš. Nekaj vzameš in nekaj ti odvzamejo. Pa se vrnimo k stranišču. Pojdimo na WC. Na stranišču je posebna energija, kjer se človek olajša. Izprazni si svoj mehur in črevesje. Nekareri med opravljanjem velime ali male potrebej berejo časopis, drugi žvižgajo, tretji telefonirajo. Človeško blato in urin imata specifične vonjave. Vsakdo bo rekel, da na stranišču smrdi. Da je ogabno. To še zdaleč ni res. To je proces prebavil in odvajal. To je bivanjsko. To je bivanje. Meni osebno se ne gnusijo straniščne vonjave. prav nič. Če poješ kosilo, moraš po nekem času oditi na stranišče ter se podelati. Če se napiješ limonade, boš po nekem časiu moral na "pišanje". Tako si to predstavljam. Sedaj pa k moji zgodbi. Vsak dan sem v Ljubljani. V službi sem kakih enajst ur. Delam optimalno in učinkovito. Za kavo nimam dosti časa, kot punce v Mercatorju. Tudi za malico si ne vzamem dosti časa, saj delam 100/uro. Običajno si okrog dveh popoldan vzamem toliko časa, da spijem kozarec vode. Zatem se vrnem k delu. Delam v pisarni. Delam v skladišču. Delam s strankami. Ne moti me, če me kritizirajo. Ne moti me, če so nesramni do mene. Jaz samo delam. Trudim se, da delam po vseh svojih močeh. Svoje napake in napakice sproti popravljam. Ko se sodelavci odpravijo domov, zame še ni konec delavnika, saj moram vse pisarne pospraviti, izklopiti elektriko in nastaviti alarm. Pred tem še pogledam, če je kaj neurejeno ali umazano. Iz službe odhajam utrujen, naveličan in poln vsega. Ponavadi mi glasno razbija v glavi kot na Šmarni gori. Pozdravljam mimoidoče. Nekateri mi odzdravijo zelo lepo in vesel sem. Zavijem vedno v isto  menzo, kjer me "personal" že dobro pozna. Natakarica Azra se mi nasmehne in jaz..... vrnem nasmešek. Sicer je Azra kar precej obilna in starikava Muslimanka, a na to ne gledam. Je samo bitje kot vsi ostali. Naročim pasulj z reberci, polbeli kruh in kozarec jabolčnega soka. Vina ne pijem nikoli, četudi pravijo, da je v vinu resnica. To sicer drži, a resnica je v vinu prav tako takrat, ko je vino v kozarcu, kot takrat, ko je rujna kapljica v želodčku. Počasi jem. Uživam v dobrem pasulju. Res je slasten. Hja, če delaš cel dan, si pa že lahko privoščiš nekaj malo bolj kaloričnega. Po obedu si privoščim skodelico kave brez sladkorja. Azra se nasmiha. Njen nasmešek je originalen, saj ima bolj redko zobovje. To mi je všeč. Človeka gledam kot celoto. Nasploh imam rad ljudi, med katerimi sem tudi sam. Sam sem, samski, brez žene, otrok in avtomobila. Ne živim za ženske, prav tako ne živim za otroke ali za bogastvo. Živim samo za sebe. Da preživim. Z Azro, prijazno natakarico v menzi se nekaj časa pogovarjava. Razlaga mi o svojih "komšijah". Prijetna sogovornica je. Preden odidem, mi vedno reče: "Vidimo se sutra! Opet pasulj!" Grem proti domu. Mimo Prešernovega trga. Tam je polno "energije", polno ljudi. Žalostnih in veselih. Tudi sam sem žalosten, da bi najraje zajokal na ves glas. Vesel sem, da bi skočil do neba. Veselim se vsakega trenutka. Veslim se resnice. Veselim se pravice in krivice. Ko hitim po Miklošičevi proti "Štacjonu", me prime...... na veliko potrebo. Hitim. Ne oziram se naokrog. Hitim. Na prehodu za pešce pri glavni postaju že kar mencam. Postaja neznosno. Komaj pridem do stanišča. Oh, končno. Hitro povlečem hlače in gate proti kolenom in sedem na školjko. Kdo vse je na njej sedel pred menoj? Ne vem. Me ne zanima. Začne se ritual. praznim sem. Cel "tovor" gre uz mene. Ko opravim potrebo, ko sta mehur in črevo prazna, se počutim bolje. Olajšano. Obrišem si zadnjico, običajno porabim vsaj deset lističev toaletnega papirja. Tudi ostali uporabniki stranišč na Železniški se poslužujejo enakim obredom. Nekaterim zaudarja, ko pridejo notri. Meni pač ne. Nekaterim se "gravžajo" zanemarjena stranišča. Ti so primitivni. Jaz nisem. Včasih tudi sam naletim na neizplaknjeno stranišno školjko, kjer je kaka oseba pozabila "potegniti vodo". Nekdo je imel hudo drisko. Nekomu se je zamašilo v odtoku. Vsakemu se lahko zgodi. Tudi meni se kdaj, a nič za to. Vsak dan, ko pri Azri pojem pasulj, grem po Miklošičevi na postajo. Vsak dan koristim stranišče na železniški. Včasih je moje blato gosto. Včasih imam drisko. Včasih tudi bruham, a bolj poredkoma. Dejstvo pa je, da stranišče le ni nekaj grdega. Je le deponija. Je vključeno v sistem. No, res je, da se nekaterim gnusi, res pa je tudi, da je enim všeč. Vsaj meni.