(Lažna?) dejstva brez perspektive

Komur je primarno razmišljanje tuje, temu se utegnejo nerealni predmeti zdeti nedosegljivo daleč. Mistična bitja in božanstva so zelo oddaljena od univerzuma.So brez moči. Brez bivanjske osnove. Toda obstaja nekaj, kar nam je neizbežno blizu. Od duha pa vse do resnice je neskončna pot, polna ovir in preprek. Isknje resnice se enači z iskanjem posameznika, njegove celosti in njegove univerzalne človeškosti. Vsak ima svoje izhodišče in svojo nedvomno dejstvo. Svojo bližino. Svoji bližini je nemogoče uiti. Nemogoče jo je odgnati, razveljaviti, pozabiti...... Vse, kar vemo, je to, da živimo. Naše življenje je naša bližina. Vse, kar vemo, je resnica, le-ta pa je bivanjska, se pravi, da je v tej bivanjski resnici prisotna tudi laž, ki pa je tudi resnica. Laž kot resnica? Če laž ne bi bila resnica, bi mirne volje lahko rekli, da laži sploh ni. Človek naj na življenje ne gleda s telesnimi očmi. Gleda naj z življenjskimi očmi. Usoda je včasih kruta, boleča in moreča, a navsezadnje je bolečina pomemben faktor v življenju. Dejstvo. Noben dvom ne more reči, da je univerzum naravnan negativno, ker usoda človeka (ali človeštva) ne temelji na lažeh. To je načrt, ki je ustvarjen iz niča. Ta je zanesljiv temelj, ki pa vklučuje nekakšen "vsesplošen" dvom. Dvom o resnici. Zato je tudi dvom del resnice. O dvomu je nesmiselno dvomiti. O laži je nesmiselno lagati. Življenje pa je celostno. Življenje je neuničljivo. Neuničljivo je od rojstva do smrti. Smrt ne uniči življenja. Smrt nastopi, ko se življenje konča. Vse je naravnano in obenem splošno. Sporni pa so telesni in duševni občutki. Človeška pamet, vid, sluh, živci itd.. Vse to skupaj pa je življenjsko dejstvo. Vse skupaj je bit jaza samega. Človeški jaz pa je potrebno razdeliti na detajle. Na vsako celico posebej. Ego ni pridobljen s sklepanjem, kot bi lahko mislil na podlagi cogito ergo sum (mislim, torej sem), ampak je neposredno v tem: misleč, čuteč, hoteč ali kakorkoli duhovno vzgiban, sem in se te biti zavedam. Ta gotovost lastne biti je (v nekem pomenu) najprvotnejše spoznanje; ne časovno prvo, kajti "naravna naravnanost" človeka je usmerjena predvsem v zunanji svet. Kar dolgo traja, da človek najde samega sebe. Gotovost lastne biti je tudi v smislu prvega načela, iz katerega se človek kot celota sooči z resnico oz. usodno resnico. Za resnico se je nemogoče skriti. Nemogoče je pozabiti svoj obstoj. Bit, ki se ga zavedam, je bit, ki se zaveda mene. Bit je v meni. Ali obratno. Večna bit je tudi aktualna bit. Bit v trenutku je popolna bit. Trenutek je popoln. Če nekdo misli, da trenutek ni popoln, razmišlja nesmiselno, saj je trenutek točka v življenju, kjer se vsi posamezni faktorji ujemajo. Trenutno, seveda.