NEDEFINIRAN DVOM

Smo nekateri, ki se bolj ali manj ukvarjamo s skepticizmom. Mnogo nas je. Mogoče kakih osem tisoč. No, lahko tudi več, a to ni pomembno za tiste, ki se sprašujejo o "vedeti / ne vedeti". Kaj ima pri tem sorodnega Shakespeare? Je udaril sebe? Mogoče se je le bežno dotaknil svojega "sočutnega" Hamleta, obujenega kot kralja in vladarja. Brata poleg kraljice in novega "krvoskrunskega" dvomljivca pandemonija...……. Sredi žgočega poletnega direndaja. Morebitna posmrtnost. Morebitni bit pomislekov o spanju, sanjanju in umiranju. Lahko bi rekli, da so sanje posmrtnost. Refleksija. Zlahka bi se zazrli v smrtne tegobe, nevednosti in morebitnega tremorja, potenja in tesnobe med čitanjem lahkega čtiva BITI ALI NE BITI. Dejstvo je, da o smrti vemo pravzaprav vse od "A" do "Ž". Vse se začne z vprašanji, konča pa z odgovori. Vse prihaja v zaporedju, oklepajočem s sponami življenja, ko je smrt še nepomembna. Zaznamovani smo z vprašanji. Dvomljivci smo, res pa je, da vsemu verjamemo. Tudi v "kužne hlape". Tudi v abecedo in sanje, polne besed, omejenosti in samospraševanj. Domneve so skrite, vsaj nekoč so bile. V času radosti. V času bridkosti. V času, ko se je rojevala nova idila. Nova iluzija. Sanjska iluzija predpretekle prihodnosti, zaznamovane s kulti. Negotovost je tvegana, a kljub temu povsem vsakdanja. Včasih traja tudi celo stoletje. Lahko jo obravnavamo kot subjekt. Le-ta je negotov, nevaren in poln "norosti" in zvijač. Marsikdo bi se lahko vprašal: "BITI ALI NE BITI?". Med tem bi gledal svojo zrcalno sliko. Videl bi subjektivno resnico in šel po svoji poti preko analitikov, naravoslovcev in znanstvenikov v "new age" laboratoriju, zasičenim z algoritmi, transcendenco in konstitucijami. Dosegel bi blokado živečega. Dvignil bi se kakor fenomen...…….s fenomenalnimi razlikami in še bolj fenomenalnim pozitivizmom do absolutnega občutka praznine, praznih gotovosti, odločitev, izobčenosti...….. Tu bi praznino spoznal kot negotovo vprašanje: "BITI ALI NE BITI". Namigov realnega sveta in prav tako realnega časa ne bi upošteval. Padal bi pod težo lastnega znanja, izbrisanega in "poradiranega"...……..nekje v "kužnih hlapih" skepticizma. Mogoče bi ta...……..operiral normalno. Mogoče bi se vsaj malo naslanjal na gotovost svojih dejanj, besed, številk in neznank, ki so bile pravkar napisane izpod peresa W.S. Logika je, a pred njo so bila temeljna vprašanja. Mnogo jih je bilo. Mogoče kakih osem tisoč, lahko pa tudi več. V vseh vprašanjih in podvprašanjih so možnosti, šele kasneje pa pridejo odgovori o izvoru, mejah in vrednotah tistega nediscipliniranega teoretika, noetika in nepoboljšljivega gnostika. Od razlike do razlike. Od možnosti pa vse do spoznanja o distanciranju pred relativnimi stališči, splošnim brezupom in "lajanjem v luno". Sredi noči. Sredi postmodernih dilem in argumentov, kjer je tisto "pop" vprašanje: "BITI ALI NE BITI" povsem odveč. Problematika "sreče" je na dlani...….., ups, no, na papirju, po katerem svoja čustva izliva na moč utrujeni W.S. No, noč ga zagotovo ne bo vzela, ne bo ga vzel dvom, tudi zdrav razum ga vsaj še pol stoletja ne bo izdal. Obstajajo neki vzorci, neki izreki, neke nemoralne in "independent" razlike med vprašanji, prav tako različnimi med seboj. Ne bo minilo. Nikoli ne bo končano, a tisto večno-zeleno vprašanje: "BITI ALI NE BITI", se bo pojavljalo še naprej. V monotonem ritmu jutra, dneva in noči, ko se bo "nadčlovek" zazrl v svojo zrcalno sliko in spoznal resnico kot subjektivno vprašanje. Umik filozofije.