INKUBIZEM

Nič hudega sluteč so ga napovedali. Nekoč in nekje. Bili so modreci in preroki. Bil je primarni čas, poln sanj in načrtov, ki naj bi spremenili svet pod soncem. Svet nad peklom. Primarno. Primitivno. Starodobno. Bili so načrti prihodnosti, saj čas poganstva ni trajal v večnost. Civilizacija je bila v tej smeri napredna. Čarali so. Ozdravljali bolne in oživljali mrtve. Imeli so svojo čarobno moč, vse polno malih in velikih idej, časa pa še več. Gledali so visoko v nebo, a bali so se mrzle in temne zemlje. Ubožci. Ubogi brez vode, brez kruha. Njihove napovedi so se kopičile in koncentrirale v njihovih genialnih glavah ob ognjiščih, med skalovjem in med pašo ovac. Vročina je hudo pripekala, mraz je bil še hujši. Mnogo hujši za nataliteto. Umrljivost in spraševanje o izjemnem inkubusu. Tega takrat še ni bilo, a nekdo je ob priliki nekoč naredil zapis o sodobnosti/prihodnosti/rešitvi. Človek je bil v svoji koži. V svoji starikavi koži. Poleg gobavosti, tifusa, kolere in malarije. Vse se je cvrlo in peklo, zato je človek pred človekom gledal visoko v nebo. Nekaj časa. Sredi puščave. Sredi ničesar. Sredi nikogaršnje zemlje. Brez lastne biti. V samih sandalih in med začetkom in koncem. Na kamen je napisal testament, nato pa ga togotno vrgel proč, kjer je zagorelo, počilo in eksplodiralo. Bila je temna noč. Bil je testament. Razbit na fragmente, ki nikdar niso zastarali, saj so bili napisani. Nekje. Nekoč. V usodi človeka pred ljudmi. V usodi ljudi pred človekom sredi nikogaršnje zemlje. Genij je imel le eno nalogo. Moral je napovedati novega genija, ta pa naj bi se z dušo in telesom pridružil ostalim genijem. Vsi so bili zavoljo tega kaznovani, testament pa je pisal drugače. Ta "drugačnež" je čakal, se zaklinjal in preklinjal. Noč je minila. Minila je kataklizma. Minila je apokalipsa, sodba pa...….. Ta pa je bila nekje in nekoč napisana in nikdar izgubljena. Imela je namen ljudem odpreti oči na človeški način, ne na živalski. Pastirci so pasli svoje ovčice. Dan za dnem. Mesec za mesecem in leto za letom. Imeli so le dar čakanja na hrano, vodo in inkubusa. Nekdo je udaril, a rekli so mu: "Kaznovan boš!" Drugi je objel. Rekli so mu: "Nagrajen bodeš!" Govorili so o geniju, o superzvezdniku. Nekateri so verjeli in hrepeneli, druge so zverinsko mučili, sežgali na grmadah. Bili so dobri. Bili so slabi. Testament ni bil le osnutek. Bil je historični zapis, ki naj bi spremenil prihodnost. Bile so razlike. Ta, ki je prišel, je bil že pred tem, a vendar ga je ponovno preklel in zmlel v prah, po katerem je pisal s svojo pastirsko paličico, nato pa je z živinčem odšel za zidove svojega življenja. Verjel je testamentu, a bil je soočen tudi s stvarmi, ki jih testament ni sprejemal z gostoljubjem, toleranco in solidarnostjo. Testament je nekoč/nekje prišel na dan. Nebo se je stemnilo. Ljudje so izginjali, se prikazovali, umirali ter se ponovno rojevali pod bledim, sivim soncem...….. Brez selekcije. Kar naenkrat se je fragment pojavil in primaknil stol. Bil je molčeč, ponižen, pohabljen in skromen. Govoril jim je: "Ne potrebujem vas, a vi potrebujete mene!" Dejstvo je, da ga nihče ni potreboval, a le on je zmogel "dešifrirati" vsebino testamenta, polnega lukenj, zmazkov in slovničnih napak. Menda je šlo za obrabljen tiskalnih, ali pa je za "šlamparijo". Besede so bile resnične, resnica pa zvita. Zvijače...……. Zvijače so imele le dolgoročne učinke/rezultate. Inkubus je dobro poznal vso "zadevo". Imel je mamo, očeta, čredo ovčic in pastirsko palico. Imel je prijatelje, voditelje in zblaznel pogled v nebo, gledal pa je tudi na tla pod seboj. Strah ga je bilo, a vselej je imel ob sebi nekaj dobrih mož in žena. Vse je bilo v testamentu. Bila so določena pravila. Bile so svoboščine. Bile so pravice in dolžnosti. O tem je pisalo v testamentu, kjer ni bilo razlike med menoj in teboj. Bile so le razlike med dobrim in slabim, a dobro je bilo preslabo, slabo pa predobro. Tega v testamentu ni bilo zapisano. Inkubus je bil. Še vedno je, a zakaj ga označujem z inkubusom? Širil se je v besedi in sliki. Širil se je po nebu in po zemlji. Bil je običajen zemljan. Delal je in pasel svojo drobnico, obiral trto in lovil ribe. Bil je povprečen, a vselej poln inkubizma. Nekoč/nekje je odšel. Izgubil se je v vrtincu...……, v orkanu...………., v poplavi...……, v potresu. Nikoli se ni našel. Testament je dobil novo obliko, kvaliteto in obnovljene modrosti. Nekaj dobrega in nekaj slabega. Nekaj inkubističnega, o čemer testament ne priča. Bistvena resnica govori le o bičanju grešnika ter o gostiji, ki si jo zasluži "pridna čebela". So določene razlage. Je stvar interpretacije. V vsem je polno slovničnih napak in napak zavoljo okvarjenega "printerja". Naj na koncu povem le še, da se tudi testament, razbit in raztrgan, še vedno "potaplja" v inkubizmu. Nekateri trpijo, drugi smo veseli. Nekdo bo jutri na tronu, nekdo pa v temnici brez oken in vrat. Naj bo inkubizem - ta testament večnosti.