DEJANSKA RESNICA

Ko sem sam, se zavedam........vednosti, oblasti in subjektivnosti. Vse to se giblje v (ne)spontanem zaporedju. Imam ga danes. O njem govorim. Z njim hodim že "vrsto let". Ne želim se umikati pred to in ono besedo, saj slednjo vzamem v usta in jo nato tudi spravim iz njih. Grem v področja onstran vsakega možnega začetka. Pred meno je neidentificirani glas, ki mi pomeni zadoščenje izraznih trenutkov v (lahko bi bilo) zraku. Začetek obravnavam kot zapozneli trenutek časa. Glasovi prihajajo povsem neznano in točkovno. Predlaga mi vse "opcije" naknadnih in spontanih zgodb o čudežih in grehih pred menoj. Izginjajo, jaz pa govorim. Imam mnogo paralelnih in institucionalnih želja do ironije in cinizma. Imam občutek varnosti........po sili ritualiziranih oblih mojih misli. Popuščajo. Spuščajo se, tiktakajo, zmagovalno se dvigajo proti robati predpostavki mojih misli. So mogoče le hipotetične? Postavim se v ospredje. Skupaj s klobukom ničevosti in začasnim (frontalnim) vzorcem prodornega statusa nekega hlapca. Molk. Selekcija. Razdeljenost. Učinek in postopek zastrašujoče materialnosti v mojih mislih, skritih v kompleksni mreži, kjer se skozi "tretje" osončje širi dominacija. Kot poslušna in ponižna resnica. Kot resnica. Kot krivica. Kot molk. Molčeči kriki kritičnega povzdigovanja monopolne dominacije........mojih misli. Lahko bi zaključil s praznino, oklepom razuma in racionalnim koncem "abnormale". Lahko bi inkubiral možnost zadoščenja, a vednost in nevednost sta (bili) začasno izbrisani. Nekje in nekoč. V referenčnih celicah usode, novih razlik in indeksov (+,-). Včasih me ritualizacija strese........v smislu razločevanja misli in "out puta". Da ne bi omenjal medicinskih in procesnih razlik med menoj in mojimi stališči do nedefinirane bolečine, osvobojene parafilije in...........tihim kričanjem v tihi nenamenski podlogiki neenakosti. Komentiral bi besedo in obe besedi, a ta ničevost........ta izprijenost.......to formalno zaupanje v cirkulacijo mojih misli, čudaškega bremena "evangelija" horizontale, razgraditve in individuuma. Na pobočju pri definiciji mojih misli in razlik med menoj, teboj in njim......... Sekundarno. Zavidljivo. Nenadomestljivo. Aktualno. Sam sem. Ko sem sam, nimam ekstenzivne praktične podučenosti. Nimam napak. Nimam filtriranih etik znanosti in racionalnosti. Morda zavoljo zavajajoče korozije........mojih misli. Mojih "odpadnih" misli. Ko sem sam, razmišljam o analognih mislih in ideološki manifestaciji mojih misli. Mojih malih misli. Moji ničevosti. Moji zamegljenosti in sušilcu za lase, ki kriči nad menoj. Uporaba govora. Govor o kvantiteti. Kvantiteti in realnosti znakovnih misli v moji miselni "resnici". Prvo pravilo je pravilo dogodkov. Določa mene in manipulira z mojimi mislimi. Kognitivno. Nekritično in kronološko. V neki sistemski nujnosti do "resetiranja" mojih misli. Kriticizma. Fetišizma. Med dogodki sistema in razlik med menoj in mojimi miselnimi "transplantacijami". Dogodki se premikajo, jaz pa sem sam. Dominantno. Permanentno. V kazenskem sistemu, komentiranju in kliničnem komentiranju "odboja" točk, mojih misli in razlik med mislimi in principalni genezi discipline mojih misli.......... Ko sem sam. Ko sem sam, se ponavljam. Ko sem sam........, gledam v "mavrično" sredino spornih besed in še spornejših misli. Umirim se v teh svojih hlapčevskih in "heglovskih" mislih pred menoj , teboj, univerzumom in potencialno dekadenco ničevosti, plagiatskosti in............ No, še vedno sem sam. Pomladno nebo in zvok helikopterja nekje........v univerzumu, V neki politični shemi zmagovitosti in prikritosti. V neopazni bližini..........slišim, slišiš, sliši. Učinek je vedno enak. Enake so "administrativne" želje in..........intenziteta hotenja, življenja, besede in tendenc. Doktorsko. Noro. Z zamudo. Z besedo. Z zamikom. S kričanjem. Z udarci. Z grožnjami. Z grožnjami odtegnitve...........ničevosti. Mojih misli........ko sem sam. Ko gledam počeno "avtorizacijo" na podlagi. Na drseči podlagi "mišične mase". Nad odmetavanjem funkcijskih posledic, ki naj "bi bile". Lokalno in brez koncepta. Brez bolečin. Ureznin. Obtoževanja. Poniževanja. Aplikacije in imenovalnika "tehničnosti". Izdajalec bi bil, če bi s prstom pokazal na........svoje misli in svoj "režimski" sistem, a moje misli, ko sem sam in......ko uporabljam svoje ime in svojo nevtralnost, pred katero sem sebi enak. Enak sem svoji referenci in svojim mislim. V zaporedju predelanega časa, besed, helikopterja in sušilca za lase, ko se smejem, čeprav sem bil malo prej še sam. Nevsakdanje. Nečisto. Brezbrižno. Tragično je in funkcionalno, a jaz se smejem.............svoji dejanski resnici. Vsem svojim skritim lažem, razpršenosti in besedam..........o indicih izjavljanja. Ko bi le bil. Ko bi rekel. Ko bi razbil tistih nekaj "opečnatih" prepovedi v trenutku, ko jočem, čeprav sem se malo prej še smejal svojim mislim, resnici in poziciji krivice, laži in slike hierarhične formulacije moje samote, smeha in joka. Ne bom se sramoval svoje prisotnosti. Svoje večne prisotnosti ob ČAROVNIKU IZ OZA. V mrmrajoči samoti, specifikaciji anonimnega in subjektu "prazne besede". V edinstvenosti. Ob dozdevnih modelih..........in daleč stran od potecialne samote, smeha in solzavosti. V zlati dobi "metakinetične" predanosti samemu sebi in "prikazni" večnega upanja, ki ga nikoli ni bilo, sedaj pa..............