SPONTANA LOGIKA

Rešitev človeškega mišljenja je v izvoru obče ogroženosti, povzročene s strani brezpredmetnih vprašanj in novodobnih metod (dvo)umnosti. Umetnost pa izvira s hotenja, stremenja in hrepenenja po danes. Vsak posameznik si želi potešitve svojih spoznanj v kristalni jasnosti brezpogojne teme, pojmovanja teme in izhodišč pojmovnih rešitev, da ne rečem...….odrešitev. Tu ima terminologija poseben absolutni smisel. Smiselno logiko in polomljeno ter disfunkcionalno spoznanje logosa najdemo v opravičilih in njim podobnih miselnih stanjih uma, umetnosti ter preseženih doživetjih znotraj klasične nesreče. Lahko doživimo spremembe, lahko pa le-te v vzorčnosti  doživljajo nas same, vse pa je skrito v problematiki naših stereotipnih primarnih občutij, katerim v kronološkem smislu ni izhoda. Sliši se precej abstraktno, kljub temu pa je čitljivo nanizano na vizualnem "seznamu" prepričanj, religije in problematični strukturi nekoliko zaspanega branja prve knjige, manipuliranja s prvo plišasto igračko in manevriranjem s prvim skirojem, ki to nikoli ni bil. V zajetju spoznanj je primitivno odpiranje oči, občutek razbijanja srca, skeleča bolečina in vrtoglavica...…...v nekem realnem trenutku, ko je vse odveč, to dejstvo pa je še bolj realno, saj se premočrtno zgleduje po darvinizmu...……...sredi "brezupne" situacije brez luči, brez vode in hrane. Govorica je lahko lažna, zaigrana ali prirejena, a smisel...……, ta je nekje drugje. Skrit je v informaciji "potencijalizma". Zemlja je okrogla. Morje je slano. Na nebu so zvezde. Kakšen pa je človek? Človeka je težko opisati z besedo. Težko ga je oštevilčiti s cifro, še težje pa ga je označiti, obsoditi ali pomilovati. Vseh teh kritik si za časa svojega "statusnega sestanka" pač ne zasluži. Ne zasluži si ekvivalence. Ne, tudi istosmiselnosti si ne zasluži, vreden pa je pogledov, prejetih kot povratno informacijo. Vreden je poljuba, ki mu je vrnjen v zameno. Spet smo pri tistem starodobnem nauku: zob za zob - oko za oko. No, tudi ta nauk najdemo še dandanes, saj je prekrit s toleranco in netoleranco. Je tudi izjemno uporaben, vsaj pri instrumentalizmu, ki naj bi bil, kar je. Nekatere pozicije človeškosti niso "bitne", vendar imajo svojo obliko, barvo in velikost...……. Tudi paradokse imajo, slednji pa so ujeti med temnimi stenami žalovanja in kesanja, trpljenja pod nebesnimi višavami in klečanja na mrzlih tleh. Vsaka pozicija ima svojo identiteto. Vsaka identiteta ima svojo univerzalnost, ki naj bi bila, kar je. V času in prostoru. V čakanju. Med opazovanjem. Sredi potovanja po puščavi. Med gradnjo "post-babilonskega" nebotičnika neenakosti, kompromisov in samostoječe mobilnosti, ki naj bi bila, kar je. Vprašanje je v sprejemanju spoznavnih dejavnosti, s katerih izhajajo pozitivni, negativni in nevtralni rezultati, pomembno pa je, kakšne rezultate si želim, želiš, želi...……. Povsem logično je, da si vsak ne želi zlate krone in tolpe podložnikov. Zakaj le? Vsakdo si ne želi hirati v "temni luknji" življenja. Zakaj le? Vsak pa si želi življenja, ki naj bi bilo življenje, polno vrednosti in prav tako tudi bednosti. Resnice in laži. Ustavimo se pri teh dveh pojmih. Resnica je realna, saj izvira iz usode. Resnica namreč ni prirejena. Nima izhoda. Tudi izhodišča nima. Laž, tisti drugi pojem, pa izvira iz resnice, a je napačno interpretirana...…...resnica. Resnica je zapletena, laž pa enostavna, čeprav sta njuni poziciji terminološko popolnoma različni. Tudi definirata sta vsaka po svoje, obe pa sta zgrajeni v spoznanju "bitnosti", dihanja, udrihanja in nihanja, ko je brezup na prvem položaju, omotica na drugem in realnost na tretjem. Bivanje je zasičeno s spoznanji o prostoru, stvarstvu in rešitvah, vesolje pa je enako vesolju, materialnem in nematerialnem. Človek se vedno obrača za svojimi ideali. Vedno se giblje senzualno, senzualnost pa je zdaj resnična, naslednji trenutek pa zlagana. Človek je spoznanje brez izhoda, brez temeljev in brez misteriozne resnice, laž pa je misterija, o kateri sanjam, sanjaš, sanja v dolgih zimskih nočeh, ko ni časa za kritike in pripombe, včasih tudi zaušnice. Narava je radikalna. Matematika prav tako.

NEDEFINIRAN DVOM

Smo nekateri, ki se bolj ali manj ukvarjamo s skepticizmom. Mnogo nas je. Mogoče kakih osem tisoč. No, lahko tudi več, a to ni pomembno za tiste, ki se sprašujejo o "vedeti / ne vedeti". Kaj ima pri tem sorodnega Shakespeare? Je udaril sebe? Mogoče se je le bežno dotaknil svojega "sočutnega" Hamleta, obujenega kot kralja in vladarja. Brata poleg kraljice in novega "krvoskrunskega" dvomljivca pandemonija...……. Sredi žgočega poletnega direndaja. Morebitna posmrtnost. Morebitni bit pomislekov o spanju, sanjanju in umiranju. Lahko bi rekli, da so sanje posmrtnost. Refleksija. Zlahka bi se zazrli v smrtne tegobe, nevednosti in morebitnega tremorja, potenja in tesnobe med čitanjem lahkega čtiva BITI ALI NE BITI. Dejstvo je, da o smrti vemo pravzaprav vse od "A" do "Ž". Vse se začne z vprašanji, konča pa z odgovori. Vse prihaja v zaporedju, oklepajočem s sponami življenja, ko je smrt še nepomembna. Zaznamovani smo z vprašanji. Dvomljivci smo, res pa je, da vsemu verjamemo. Tudi v "kužne hlape". Tudi v abecedo in sanje, polne besed, omejenosti in samospraševanj. Domneve so skrite, vsaj nekoč so bile. V času radosti. V času bridkosti. V času, ko se je rojevala nova idila. Nova iluzija. Sanjska iluzija predpretekle prihodnosti, zaznamovane s kulti. Negotovost je tvegana, a kljub temu povsem vsakdanja. Včasih traja tudi celo stoletje. Lahko jo obravnavamo kot subjekt. Le-ta je negotov, nevaren in poln "norosti" in zvijač. Marsikdo bi se lahko vprašal: "BITI ALI NE BITI?". Med tem bi gledal svojo zrcalno sliko. Videl bi subjektivno resnico in šel po svoji poti preko analitikov, naravoslovcev in znanstvenikov v "new age" laboratoriju, zasičenim z algoritmi, transcendenco in konstitucijami. Dosegel bi blokado živečega. Dvignil bi se kakor fenomen...…….s fenomenalnimi razlikami in še bolj fenomenalnim pozitivizmom do absolutnega občutka praznine, praznih gotovosti, odločitev, izobčenosti...….. Tu bi praznino spoznal kot negotovo vprašanje: "BITI ALI NE BITI". Namigov realnega sveta in prav tako realnega časa ne bi upošteval. Padal bi pod težo lastnega znanja, izbrisanega in "poradiranega"...……..nekje v "kužnih hlapih" skepticizma. Mogoče bi ta...……..operiral normalno. Mogoče bi se vsaj malo naslanjal na gotovost svojih dejanj, besed, številk in neznank, ki so bile pravkar napisane izpod peresa W.S. Logika je, a pred njo so bila temeljna vprašanja. Mnogo jih je bilo. Mogoče kakih osem tisoč, lahko pa tudi več. V vseh vprašanjih in podvprašanjih so možnosti, šele kasneje pa pridejo odgovori o izvoru, mejah in vrednotah tistega nediscipliniranega teoretika, noetika in nepoboljšljivega gnostika. Od razlike do razlike. Od možnosti pa vse do spoznanja o distanciranju pred relativnimi stališči, splošnim brezupom in "lajanjem v luno". Sredi noči. Sredi postmodernih dilem in argumentov, kjer je tisto "pop" vprašanje: "BITI ALI NE BITI" povsem odveč. Problematika "sreče" je na dlani...….., ups, no, na papirju, po katerem svoja čustva izliva na moč utrujeni W.S. No, noč ga zagotovo ne bo vzela, ne bo ga vzel dvom, tudi zdrav razum ga vsaj še pol stoletja ne bo izdal. Obstajajo neki vzorci, neki izreki, neke nemoralne in "independent" razlike med vprašanji, prav tako različnimi med seboj. Ne bo minilo. Nikoli ne bo končano, a tisto večno-zeleno vprašanje: "BITI ALI NE BITI", se bo pojavljalo še naprej. V monotonem ritmu jutra, dneva in noči, ko se bo "nadčlovek" zazrl v svojo zrcalno sliko in spoznal resnico kot subjektivno vprašanje. Umik filozofije.

EPIZODIAK

Valutacija,

sekunde,

posledica, specifikacija, možgani...…...

izgorelost,

odrevenelost,

občutek (včeraj, danes, juti),

tega občutka ni!!!!!,

hipografija, lažne kreature, procesna nervoza,

procesna metamorfoza,

lažna konekcija lažnih specifik, segregacije, diskriminacije,

ležeči učinki,

učinki (blago, krepko, akutno, kronično),

posteriorni hipotalamus,

lažni hipotalamus (x,y,z,),

tega ni,

ni tumorjev,

ni eksekucije,

ni sekundarnosti,

ni definicije,

so le laži,

lažne laži (ljubim, spoštujem, sovražim),

teh laži ni!!!!,

ni jih pred menoj,

ob meni,

v meni,

za menoj,

pokvarjen univerzum,

pokvarjen individuum,

pokvarjen vakuum,

pokvarjen astrocitom, 

tretja faza,

muka, groza, metamorfoza,

hipotalamus ob skrhanem skalpelu,

kronično,

tonično,

indiferentno,

kognitivno,

zavito v dim "disekcijske / resekcije",

normalno zaviranje občutkov,

lažnih občutkov,

razlike, odpadanja, katarze, utopije in goreče EVROPE,

kjer primarne teorije presegajo epizode.

PRIMARNE TEORIJE SO 3......

EPIZODE SO 3.....

TRIJE SO PRESEŽKI......

a vse je zlagano,

NIČESAR VEČ NI!!!!!

NEKAJ ŠOTOV

tripppppi....

TEHNOKINETIKA

UDAREC...…

DVEH STRUPOV...…

IZTEKA SE...…

18.STOLETJE...…

NEPOMEMBNO VPRAŠANJE ČASA...…

GLAS SESTRADANEGA ŠAKALA.....

SREDI 18.STOLETJA...…

SE POJAVI...…

V

KINETIKI SEBSTVA...…

V NEMOGOČEM POLOŽAJU

V TOČKI BREZ IZHODA...…..

MED POLOM MODERNE IN POLOM FILZOFIJE......SKRITEGA 18.STOLETJA.....

IMENOVALNIK TRADICIJE.....

(----------)

brez možnosti, idej, distanc in distančnih spoznanj,

najdeno v besedilu podobnosti,

postavljenega,

odstavljenega,

obglavljenega,

(blast beat-a)

luči brez svetlobe,

tihega kričanja,

umiranja pred rojstvom,

čudež za relevantno atomsko polje,

čudežno, formalno, ontološko in resnično,

refleksija na smešno področje prebledele družbe brez "fiksirja",

spomin - zločin/kazen,

spomin na kontinuitetno izključevanje identitete pritlikavosti,

kolektivnih paralel,

(blast-beata)

emocije v stvarstvu,

učinek brez absorpcije,

antična prohibicija,

fotografski vonj po distinkciji, okorelosti, gnitju, perspektivizmu in strukturi

SMEHA,

GREHA,

ALGEBRI,

POLEMIKI, 

REPLIKI,

HUMUSU,

MODUSU,

RAZSVETLENJU,

DOGODKOM, MORAM, STRAHOVOM, GRADOVOM....

v mesečini nesreče, klečeplazenja, ritmov, hipoteze in mrzličnega iskanja kljuke...…od vrat (blast-beata), v razlikah helenizma, kleopatrizma, simbolizma...………, povezava z večnostjo, situacijo...…….TELEPATIJA@PASIVNI ODPOR.

INKUBIZEM

Nič hudega sluteč so ga napovedali. Nekoč in nekje. Bili so modreci in preroki. Bil je primarni čas, poln sanj in načrtov, ki naj bi spremenili svet pod soncem. Svet nad peklom. Primarno. Primitivno. Starodobno. Bili so načrti prihodnosti, saj čas poganstva ni trajal v večnost. Civilizacija je bila v tej smeri napredna. Čarali so. Ozdravljali bolne in oživljali mrtve. Imeli so svojo čarobno moč, vse polno malih in velikih idej, časa pa še več. Gledali so visoko v nebo, a bali so se mrzle in temne zemlje. Ubožci. Ubogi brez vode, brez kruha. Njihove napovedi so se kopičile in koncentrirale v njihovih genialnih glavah ob ognjiščih, med skalovjem in med pašo ovac. Vročina je hudo pripekala, mraz je bil še hujši. Mnogo hujši za nataliteto. Umrljivost in spraševanje o izjemnem inkubusu. Tega takrat še ni bilo, a nekdo je ob priliki nekoč naredil zapis o sodobnosti/prihodnosti/rešitvi. Človek je bil v svoji koži. V svoji starikavi koži. Poleg gobavosti, tifusa, kolere in malarije. Vse se je cvrlo in peklo, zato je človek pred človekom gledal visoko v nebo. Nekaj časa. Sredi puščave. Sredi ničesar. Sredi nikogaršnje zemlje. Brez lastne biti. V samih sandalih in med začetkom in koncem. Na kamen je napisal testament, nato pa ga togotno vrgel proč, kjer je zagorelo, počilo in eksplodiralo. Bila je temna noč. Bil je testament. Razbit na fragmente, ki nikdar niso zastarali, saj so bili napisani. Nekje. Nekoč. V usodi človeka pred ljudmi. V usodi ljudi pred človekom sredi nikogaršnje zemlje. Genij je imel le eno nalogo. Moral je napovedati novega genija, ta pa naj bi se z dušo in telesom pridružil ostalim genijem. Vsi so bili zavoljo tega kaznovani, testament pa je pisal drugače. Ta "drugačnež" je čakal, se zaklinjal in preklinjal. Noč je minila. Minila je kataklizma. Minila je apokalipsa, sodba pa...….. Ta pa je bila nekje in nekoč napisana in nikdar izgubljena. Imela je namen ljudem odpreti oči na človeški način, ne na živalski. Pastirci so pasli svoje ovčice. Dan za dnem. Mesec za mesecem in leto za letom. Imeli so le dar čakanja na hrano, vodo in inkubusa. Nekdo je udaril, a rekli so mu: "Kaznovan boš!" Drugi je objel. Rekli so mu: "Nagrajen bodeš!" Govorili so o geniju, o superzvezdniku. Nekateri so verjeli in hrepeneli, druge so zverinsko mučili, sežgali na grmadah. Bili so dobri. Bili so slabi. Testament ni bil le osnutek. Bil je historični zapis, ki naj bi spremenil prihodnost. Bile so razlike. Ta, ki je prišel, je bil že pred tem, a vendar ga je ponovno preklel in zmlel v prah, po katerem je pisal s svojo pastirsko paličico, nato pa je z živinčem odšel za zidove svojega življenja. Verjel je testamentu, a bil je soočen tudi s stvarmi, ki jih testament ni sprejemal z gostoljubjem, toleranco in solidarnostjo. Testament je nekoč/nekje prišel na dan. Nebo se je stemnilo. Ljudje so izginjali, se prikazovali, umirali ter se ponovno rojevali pod bledim, sivim soncem...….. Brez selekcije. Kar naenkrat se je fragment pojavil in primaknil stol. Bil je molčeč, ponižen, pohabljen in skromen. Govoril jim je: "Ne potrebujem vas, a vi potrebujete mene!" Dejstvo je, da ga nihče ni potreboval, a le on je zmogel "dešifrirati" vsebino testamenta, polnega lukenj, zmazkov in slovničnih napak. Menda je šlo za obrabljen tiskalnih, ali pa je za "šlamparijo". Besede so bile resnične, resnica pa zvita. Zvijače...……. Zvijače so imele le dolgoročne učinke/rezultate. Inkubus je dobro poznal vso "zadevo". Imel je mamo, očeta, čredo ovčic in pastirsko palico. Imel je prijatelje, voditelje in zblaznel pogled v nebo, gledal pa je tudi na tla pod seboj. Strah ga je bilo, a vselej je imel ob sebi nekaj dobrih mož in žena. Vse je bilo v testamentu. Bila so določena pravila. Bile so svoboščine. Bile so pravice in dolžnosti. O tem je pisalo v testamentu, kjer ni bilo razlike med menoj in teboj. Bile so le razlike med dobrim in slabim, a dobro je bilo preslabo, slabo pa predobro. Tega v testamentu ni bilo zapisano. Inkubus je bil. Še vedno je, a zakaj ga označujem z inkubusom? Širil se je v besedi in sliki. Širil se je po nebu in po zemlji. Bil je običajen zemljan. Delal je in pasel svojo drobnico, obiral trto in lovil ribe. Bil je povprečen, a vselej poln inkubizma. Nekoč/nekje je odšel. Izgubil se je v vrtincu...……, v orkanu...………., v poplavi...……, v potresu. Nikoli se ni našel. Testament je dobil novo obliko, kvaliteto in obnovljene modrosti. Nekaj dobrega in nekaj slabega. Nekaj inkubističnega, o čemer testament ne priča. Bistvena resnica govori le o bičanju grešnika ter o gostiji, ki si jo zasluži "pridna čebela". So določene razlage. Je stvar interpretacije. V vsem je polno slovničnih napak in napak zavoljo okvarjenega "printerja". Naj na koncu povem le še, da se tudi testament, razbit in raztrgan, še vedno "potaplja" v inkubizmu. Nekateri trpijo, drugi smo veseli. Nekdo bo jutri na tronu, nekdo pa v temnici brez oken in vrat. Naj bo inkubizem - ta testament večnosti.

BREZ ADRENALINA

Ni potrebe po čakanju pred vrati. Ni potrebe po diskretnosti, ni potrebe po zavajanju javnosti. Ni potrebe po adrenalinu. Utemeljeno je in izgubljeno v neki epruveti. Ni virusov. Ni bakterij. Samo adrenalin, vzet za spomin na fantastične razlike, priznanja in odlike, dotike brez olike. Velike in male. Male, velike. Črte in pike. Adrenalin. Mehanizacija adrenalina. Sekundarna izpeljanost z dodatki in adrenalinom. V zaprti epruveti pred mojimi objokanimi in solznimi očmi. Na robu Newtonovih in Galilejevih trditev...…...in mojih odločitev. Vse sem sposoben zanikati. No, tudi kričati zmorem. Zmorem udariti in izbrisati. V splošni obliki splošne resnice o adrenalinu brez strukture, volumna in barve. Shematično in izpeljano znotraj prostora. Znotraj celice tisočerih oči. Znotraj "nekega" življenja, butanja, nabijanja in udrihanja. Koordinate se neizbežno vračajo k izvoru "ponovnega odkritja". Adrenalin. Moj brezbarvni adrenalin, postavljen na mejno linijo, na črni seznam in še "kdovekammmmm". Zaklenjen je v zakrneli praznini. Besedilo je zamegljeno in tekst cirkulira v skrivnostnem, neznanem kozmosu...……...za tisto steno mozaikov, kamor pošiljam poljube dolgočasja, umetnosti, sodb, obsodb......pod ključem. Adrenalin. Zaprt. Zaklenjen. Sestradan. Bolehen. Izkoriščen, maltretiran in terminalen. Terminalna napaka. Brezvetrje. Občevanje z zgodovino in rešitelji "magnetnega polja". Adrenalin. Moj "zahojeni" adrenalin. Pozabljen. Zavržen. Slovnično injiciran in poslan na "staro" mesto. V središču. Adrenalin. Adrenalin!!!!! Za njim pojdem. Za njim......na podlagi (ne)pomembnih dejavnikov. Prvega dne sredi...…..neke bitke. Neprebojne. Neubežne. Rotirajoče in nemogoče. V okviru adrenalina. Za njim pojdem, vendar...…...izpuhtel je v drugo funkcijsko skupino bele barve. Tokrat bele. Grem proti tej svetlobi. V večnem iskanju, blebetanju, čebljanju in ponavljanju medmetov in pozdravov. Vprašanja brez subjektov, eksistence brez ciljev in...……...čakanje pred belimi vrati. Bi zamenjali "absolute"? Bi, prosim, zamenjali ploščo...…...hreščanja, norčevanja, zvenenja v glavi in sedenja na glavi, v glavi pa le 0,5% adrenalina. V besedah se zavrti. Zavrtijo se pogledi. Zavrti se vsa zgodovina adrenalina. Belega. Močnega. Najvišjega in najčistejšega adrenalina. Adrenalin in nekaj trenutkov skomin. Naslednji, prosim!!!!! ...…..zaslišim med trajanjem, zavajanjem in osvajanjem. Vse točke so moje, moja je zgodovina, moje so rešitve. Vse je odobreno. Besede o "mandaturi" tam - zunaj. Skupaj v aktu fenomenov, identičnosti in preigravanju/poigravanju...……..izigravanju organskega drobca adrenalina. Zavest pahnem v iluzijo, zarisano in izrezano. V neznanem svetu. Na ozemlju "ni te več". K sreči izginejo prav vsi vzroki prezrte plehkosti v besedi in sliki. Neposredno. Adrenalin ostane na voljo. Želje. Kriki. Tresavice, preganjavice in simuliranje...…….kvazi-telesnosti. Večni sedanjik. Trajajoči spomin in nedoločena enotnost. Enota...….časa? Ne, še ena enota adrenalina. Dihanje in "brzina" na poti adrenalina. Prebudi me nasmešek. Dotik. Gostota teles in ples na imaginiranem dogodku. Formalnost. Čakanje. Sivina, Še malo adrenalina. Boleč udarec. Skeleč udarec. Skelenje...….vse postane popolnoma nepotrebno. Disjunkcija neutemeljenega, zavrženega. Skritega za zaveso. Raztrganega konca - začetka in začetka - konca. Nelogičnega injiciranja adrenalina, zavitega v "dim". Nedovzetno. Izolirano...…...v podvrženem umu. V prakticizmu paradoksa in zamegljenih podob...…..manjšega - najmanjšega. Princip za ponovno odtujitev adrenalina. Na poti, dolgi dobrih dvajset metrov. Na koncu poti...…….stol. Razpokan stol. Zavit stol. Lebde, kričeč, moreč. Tišina. Tišina brez adrenalina. Brez smisla, vonja, barve in oblike. Čakanja na navidezno moralo. Niz dogodkov. Ne nazadnje. Vrniti se v ključni prostor. Sive stene. Siva stikala. Razbita stikala. Patetična in bedastočna stikala. Vrnitev h kategoričnosti dogodkov pred teatralno "bombo" adrenalina, zavitega v "dim". Inkubacija nehvaležnosti, konec simetričnosti in ujetosti v "nekočjebil" avtizem. Kriki. Vrtenje v glavi. Netoleranca in srkanje referenc in sekvenc. Resnice ni. Krivice ni. Ni krivulje. Ni sadizma in sodomije. Podoba pred menoj. Zvonenje. Piskanje. Naj se oglasim? Naj...….sploh? Razbijem...…….prej razbito. Vstanem in grem. Nekdo me opazuje. Gledajo me. Grem. K njim pojdem. Brez pozdrava. Brez kontaktov. Brez...…….. Nato psovke, obtožbe, kritike in kletve. Hoja po naključni podobi "sedanjika". Pravila se vračajo, prevračajo. Adrenalin je zavržen na naključni poti posvečenih "genealogov". Nevtralno. Buržoazno. Neopazno. Občutek krivde ob negibnem telesu vednosti, asketizma in "postmortem" simbolizma. Adrenalin. Moj adrenalin. Brez barve. Brez "labirintizma", zavitega v "dim". Prvi dan vojne. Dostop do modrecev, umaknjenih v operativo tolerance, tolažbe in nepogrešljivosti. Njihov bedni labirint "spotike". Zmote. Razlike. Metaforika brez olike in...…….čakanje na "burlesko" simptomov. Negibno telo. Negibni kontinuum aktivacije načel. Tokrat brez adrenalina. Brez mojega adrenalina. Brez čakanja, glavobolov in kvantnih nevednosti med igro ošabne dominacije. Ločevanje svetlobe in izrazno - obrazno mimiko, skrito v "dim" realizacije. Odtegne vso mojo moč. Vse incijalke mojega gibanja, spominov, pijanih ekscesov in procesov injiciranja adrenalina. Brez bolečin v kompleksnem času religije/terminologije/kubizma. Vse...…….. Vse je porušeno. Zavito v "dimno" zaveso. Zavito v tehnologijo vprašanja: "Teptanje? Pohota? Evnuhovstvo?" Neizogibno. Z grenkim priokusom v paradoksu, ko se skrivajo pred teboj, pred zavrženimi krinkami, pred hladnim "labirintizmom" in svojimi "postmortem" dvojniki. Razlike in spomini...…..človeškega/pračloveškega/empiričnega/ kritičnega...……….tveganja in igranja z usodo, skrito v drobceno epruveto. Drobcen pokrovček. Drobcena nalepka. Drobcen adrenalin in spomin na svobodo, brez ljubezni in bolečin. Ta spoznanja so nepravična. Idilična. Neorientirana. Horizontalna. Sistemska...……….v nekem sistemu, zavitem v "dim".

DEJANSKA RESNICA

Ko sem sam, se zavedam........vednosti, oblasti in subjektivnosti. Vse to se giblje v (ne)spontanem zaporedju. Imam ga danes. O njem govorim. Z njim hodim že "vrsto let". Ne želim se umikati pred to in ono besedo, saj slednjo vzamem v usta in jo nato tudi spravim iz njih. Grem v področja onstran vsakega možnega začetka. Pred meno je neidentificirani glas, ki mi pomeni zadoščenje izraznih trenutkov v (lahko bi bilo) zraku. Začetek obravnavam kot zapozneli trenutek časa. Glasovi prihajajo povsem neznano in točkovno. Predlaga mi vse "opcije" naknadnih in spontanih zgodb o čudežih in grehih pred menoj. Izginjajo, jaz pa govorim. Imam mnogo paralelnih in institucionalnih želja do ironije in cinizma. Imam občutek varnosti........po sili ritualiziranih oblih mojih misli. Popuščajo. Spuščajo se, tiktakajo, zmagovalno se dvigajo proti robati predpostavki mojih misli. So mogoče le hipotetične? Postavim se v ospredje. Skupaj s klobukom ničevosti in začasnim (frontalnim) vzorcem prodornega statusa nekega hlapca. Molk. Selekcija. Razdeljenost. Učinek in postopek zastrašujoče materialnosti v mojih mislih, skritih v kompleksni mreži, kjer se skozi "tretje" osončje širi dominacija. Kot poslušna in ponižna resnica. Kot resnica. Kot krivica. Kot molk. Molčeči kriki kritičnega povzdigovanja monopolne dominacije........mojih misli. Lahko bi zaključil s praznino, oklepom razuma in racionalnim koncem "abnormale". Lahko bi inkubiral možnost zadoščenja, a vednost in nevednost sta (bili) začasno izbrisani. Nekje in nekoč. V referenčnih celicah usode, novih razlik in indeksov (+,-). Včasih me ritualizacija strese........v smislu razločevanja misli in "out puta". Da ne bi omenjal medicinskih in procesnih razlik med menoj in mojimi stališči do nedefinirane bolečine, osvobojene parafilije in...........tihim kričanjem v tihi nenamenski podlogiki neenakosti. Komentiral bi besedo in obe besedi, a ta ničevost........ta izprijenost.......to formalno zaupanje v cirkulacijo mojih misli, čudaškega bremena "evangelija" horizontale, razgraditve in individuuma. Na pobočju pri definiciji mojih misli in razlik med menoj, teboj in njim......... Sekundarno. Zavidljivo. Nenadomestljivo. Aktualno. Sam sem. Ko sem sam, nimam ekstenzivne praktične podučenosti. Nimam napak. Nimam filtriranih etik znanosti in racionalnosti. Morda zavoljo zavajajoče korozije........mojih misli. Mojih "odpadnih" misli. Ko sem sam, razmišljam o analognih mislih in ideološki manifestaciji mojih misli. Mojih malih misli. Moji ničevosti. Moji zamegljenosti in sušilcu za lase, ki kriči nad menoj. Uporaba govora. Govor o kvantiteti. Kvantiteti in realnosti znakovnih misli v moji miselni "resnici". Prvo pravilo je pravilo dogodkov. Določa mene in manipulira z mojimi mislimi. Kognitivno. Nekritično in kronološko. V neki sistemski nujnosti do "resetiranja" mojih misli. Kriticizma. Fetišizma. Med dogodki sistema in razlik med menoj in mojimi miselnimi "transplantacijami". Dogodki se premikajo, jaz pa sem sam. Dominantno. Permanentno. V kazenskem sistemu, komentiranju in kliničnem komentiranju "odboja" točk, mojih misli in razlik med mislimi in principalni genezi discipline mojih misli.......... Ko sem sam. Ko sem sam, se ponavljam. Ko sem sam........, gledam v "mavrično" sredino spornih besed in še spornejših misli. Umirim se v teh svojih hlapčevskih in "heglovskih" mislih pred menoj , teboj, univerzumom in potencialno dekadenco ničevosti, plagiatskosti in............ No, še vedno sem sam. Pomladno nebo in zvok helikopterja nekje........v univerzumu, V neki politični shemi zmagovitosti in prikritosti. V neopazni bližini..........slišim, slišiš, sliši. Učinek je vedno enak. Enake so "administrativne" želje in..........intenziteta hotenja, življenja, besede in tendenc. Doktorsko. Noro. Z zamudo. Z besedo. Z zamikom. S kričanjem. Z udarci. Z grožnjami. Z grožnjami odtegnitve...........ničevosti. Mojih misli........ko sem sam. Ko gledam počeno "avtorizacijo" na podlagi. Na drseči podlagi "mišične mase". Nad odmetavanjem funkcijskih posledic, ki naj "bi bile". Lokalno in brez koncepta. Brez bolečin. Ureznin. Obtoževanja. Poniževanja. Aplikacije in imenovalnika "tehničnosti". Izdajalec bi bil, če bi s prstom pokazal na........svoje misli in svoj "režimski" sistem, a moje misli, ko sem sam in......ko uporabljam svoje ime in svojo nevtralnost, pred katero sem sebi enak. Enak sem svoji referenci in svojim mislim. V zaporedju predelanega časa, besed, helikopterja in sušilca za lase, ko se smejem, čeprav sem bil malo prej še sam. Nevsakdanje. Nečisto. Brezbrižno. Tragično je in funkcionalno, a jaz se smejem.............svoji dejanski resnici. Vsem svojim skritim lažem, razpršenosti in besedam..........o indicih izjavljanja. Ko bi le bil. Ko bi rekel. Ko bi razbil tistih nekaj "opečnatih" prepovedi v trenutku, ko jočem, čeprav sem se malo prej še smejal svojim mislim, resnici in poziciji krivice, laži in slike hierarhične formulacije moje samote, smeha in joka. Ne bom se sramoval svoje prisotnosti. Svoje večne prisotnosti ob ČAROVNIKU IZ OZA. V mrmrajoči samoti, specifikaciji anonimnega in subjektu "prazne besede". V edinstvenosti. Ob dozdevnih modelih..........in daleč stran od potecialne samote, smeha in solzavosti. V zlati dobi "metakinetične" predanosti samemu sebi in "prikazni" večnega upanja, ki ga nikoli ni bilo, sedaj pa..............