Freud

Preden sem bil spočet, sta se moja starša "pozabila" poročiti. To pa njunim staršem ni bilo nič kaj preveč všeč. bili so tista stara šola, strogi in zelo konzervativni. Za njih je bilo koruzništvo velima pregreha, moja dva pa sta drugače razmišljala. Potem sem kmalu prijokal na svet. Nezakonski otrok, pankrt po domače. Bili smo družina. Izobčili so nas, nas izgnali. pregnali. Šli smo na svoje. Naselili smo se v majhnem in zanikrnem podnajemniškem stanovanju. Res je bilo zanikrno. Meni, malemu detetu, ni bilo nič kaj hudo, starša pa sta se borila za preživetje. Denarja je bilo malo in dostikrat sta si trgala od ust, da sem bil jaz sit in odžejan. Zelo rada sta me imela, čeprav sem bil pankrt, onadva pa koruznika. Bili smo sicer na minimumu, a bili smo ekipa. Z menoj nista imela večjih težav. Bil sem skromen, tih in pokoren. Bil sem vesel dečko. Oče je delal kot skladiščnik, mama pa je bila navadna delavka. Za vsako delo je morala poprijeti. Včasih je oče garal tudi po petnajst ur. Takrat je bila mama doma z menoj. Prepevala mi je pesmice, me učila risati in se igrala z menoj. Ker je bila tokrat odsotna z dela, je morala naslednji dan nadoknaditi. Šla je v službo. Dolgho časa je ni bilo. Kakih dvajset ur. Domov se je vrnila izmučena in vsa bledikava, a ko je videla mene, svojega zlatega fantiča, je pozabila na vse svoje tegobe. Oče se je iz službe vračal tudi ob poznih urah. Spala sta po izmenah, vsak po dve uri. Sitiuacija je bil težka, predvsem zanju. Meni pa se je dobro godilo. Potem si je mama nekoč domislila, da bi začeli gojiti zajce. Oče je bil z idejo zelo zadovoljen. Naredil je zajčnice, vse potrebno za gojitev, na koncu pa sta nabavila sedem zajčjih mladičkov. Kar skakal sem od veselja, ko sem videl ta kosmata bitja z velikimi uhlji. Sedaj nas je bilo deset. Še večja ekipa. Dobro smo se imeli. Kunci so se redili, starša sta skrbela za živež, jaz pa sem rasel. Kmalu sem začel hoditi v šolo. V razredu nas je bilo trideset. Učiteljica je bila stroga, a smo jo kljub temu vzljubili. Nikomur še nisem izdal, da imamo doma zajce. Nekoč pa me je sošolec vprašal nekaj v zvezi z njimi. Prav čudno se mi je zdelo, potem pa se je zakrohotal: "Zajce imate, kajne, sem zavohal!" To je rekel tako glasno, da so vsi slišali. Začele so se širiti govorice, da zaudarjam po kuncih. Vsi so se mi smejali. zatiskali so nosove. Učiteljica pa se je postavila na mojo stran, čeprav so tudi njo motile moje "vonjave". Bil sem potlačen, vendar so mi bile naše domače živalice preveč pri srcu. Bil sem pač tak in nič drugačen. Bil sem osamljen, čeprav se nisem tako počutil. Na vsakem koraku sem slišal raznorazne komentarje. Najbolj vesel sem bil, ko sem prišel domov k staršema. Zajčki so bili moji najboljši prijatelji, starša pa zavetnika in zaščitnika. Garala sta cele dneve in se trudila, da bi shajali.Nekako nam je uspevalo, a bili smo zelo skromni. Vedel sem, da je skromnost lepa čednost. Dopustov in nedeljskih izletov si nismo mogli privoščliti. Vsi moji vrstniki so se hvalili, da so bili na morju, v gorah, v kinu in na piknikih, jaz pa sem vedno molčal. O morju nisem nikdar razmišljal. Raje sem bil pri svojih zajčkih. Niti malo me ni motil vedno hujši smrad po stanovanju. Vesel sem bil. Konec tretjega razreda pa smo šli v šolo v naravo. Za dva tedna smo se odpeljali na Rab. Skrbelo me je. Ni me skrbela dolga vožnja proti morju pač pa to, da se bojo moje vonjave širile po avtobusu. Sam sem sedel na sedežu za voznikom. Nekaj časa sem dremal, potem sem gledal skozi okno in srebal sok iz tetrapaka in počasi jedel žemljico. Drugi otroci so se smejali in norčevali iz mene in mojih zajcev. Dobil sem vzdevek Zekonja. No, v redu, naj bom Zekonja. Prispeli smo na Rab. Pozno je bilo. Iz prtljažnika smo pobrali potovalke in se nato odpravili proti centru mesta, kjer smo se nastanili v prijetnem letovišču. Sedel sem zunaj ob vodnjaku in mislil na zajčke. Pogrešal sem jih, očeta in mamo prav tako. Na Rabu mi je bilo lepo. Zjutraj smo vstali ob sedmih, potem smo najprej odšli na jutranji sprehod, ki je vsem dobro del. Sledil je zajtrk, umivanje, potem smo se odpravili na plažo. Moram priznati, da sem bil izredno navdušen. Otroci smo čofotali, nabirali školjke in se žogali. Okrog poldneva smo odšli na kosilo, po kosilu smo imeli dve urici počitka, potem pa smo se zopet zbrali in odšli do obale. Ležal sem v senci, saj nisem hotel, da me opečejo sonmčni žarki. Ko pa smo dva dni pred odhodom domov na plaži skakali v vodo, sem se po naključju spoznal z neko deklico. Bila je iz Maribora. Navadna deklica, a bila je drugačna od drugih. Ime ji je bilo Klara. Dolge rjave lase je imela in lepe modre oči. Njen zunanji izgled me ni tako fasciniral kot njena notranjost. Bila je prva, ki sem jo zanimal. Bila je prva, ki me je res spoštovala. Postala sva tesna prijatelja. Govorila sva vse mogoče stvari. Bila je odkrita in odprta. Bil je že večer, ko me je vprašala, kaj rad čitam. Začel sem ji naštevati vse od Sapramiške, Mačka Murija, Žogice Nogice ipd. Ona pa je rekla, da obožuje Freuda. Dejala je, da so njegova dela zelo zanimiva in da se iz njih veliko naučiš. Bil sem v zadregi. Preden sva se tistega večera razšla, mi je svetovala, naj si začnem pisati dnevnik. Naslednji dan sva se spet srečala. Rekel sem ji, da so se moje počitnice uztekle in da mi je bilo lepo v njeni družbi. Izmenjala sva si naslova ter se poslovila. Formalno. Ko sem se vrnil domov, sem veliko razmišljal o pisanju dnevnika in o Freudu, o Klari iz Maribora bolj malo. Formalno. Začel sem pisati dnevnik. Bil sem odkrit in direkten. Vanj sem  vpisoval vse podrobnosti in detajle iz vsakodnevmega življenja.Freud pa je bil zame nekaj nepoznanega. Življenje je teklo. Odraščal sem. Starša sta še vedno delala s polno paro, zajci so se redili, jaz pa sem se pridno šolal in po svojih močeh pomagal očetu in mami. Po končani osemletki, ki sem jo pravdobro izdelal, sem se vpisal na gimnazijo. Spomnil sem se Freuda. Nekako sem se dokopal do njegove literature. Zanimivo branje. Pisal sem dnevnik. Vsak dan. Nihče drug ni vedel, kaj si zapisujem. To je bila moja skrivnost. Srednja šola je minila. Vpisal sem se na fakulteto, ob večerih pa sem vedno izlil svoje občutke v moj ljubi dnevnik. Lasje so mi zrasli do ramen. Bil sem bolj čudaški, vsaj tako sta trdila starša, a dekletom sem bil všeč. Spoznal sem prijetno dekle. Tudi to sem si zapisal v dnevnik. Zaljubil sem se vanjo, a bila je le dekle. Vzljubil sem jo in ona mene, a še vedno je bila le dekle. Bila je zapisana in opisana v mojem dnevniku. Skupaj sva veliko doživela, od romantike pa vse do resnih prepirov. V resnici pa sem bil oziroma živel od svoje "kronike". Ta se je širila kot kužna bolezen. Pogledal sem v omaro in videl že pet debelih knjig z mojimi zapiski. Ugodno. Tudi ti ugodje sem opisal. Nekoč pa mi je dekle na lepem dejalo, da pač ne paševa skupaj in da odhaja drugam. Moledoval sem, jo prosil, naj ostane, a je šla. Imel sem mešane občutke. Ti občutki so se spremenili v novice. Spraševal sem se, kdo jih bo bral. Ker nisem prišel do odgovora, sem obrnil novo stran ter pisal dalje. Doštudiral sem in si našel službo. S pomočjo mame in očeta sem si kupil stanovanje v Črnučah. Opremil sem ga in se vselil. Če mi je bilo lepo, sem si zapisal v dnevnik. Če mi je bilo hudo, sem si spet zapisal v dnevnik. Živel sem svoje življenje, čeprav sploh nisem vedel, da sem zasvojen s pisanjem. Prišla je neka ženska. Spoznala sva se čisto po naljučju in kmalu ugotovila, da imava skupne cilje in skupne želje. Vzela sva se in si ustvarila družino. Bilo je kot v pravljici. Ta pravljica je bila podrobno opisana v mojem dnevniku. Spraševal sem se, kdo ga bo bral. Rodil se mana je otrok, katerega sva poimenovala Viktor. Rasel je in rasel, pri treh letih pa hudo zbolel. Žena je bila v skbeh, a moje skrbi pa sem nalagal v dnevnik. Bile so shranjene in nedostopne. Sin je bil vedno huje bolan. Zdravniki so dejali, da mu ni več pomoči in naj se pripravimo na najhujše. Bil sem pripravljen, žena pa je jokala dneve in noči. Rekla je, da nima več smisla. Rekla je, da bo uničeno njeno življenje, če Viktor umre. Tudi meni je bilo neprijetno, čas pa je tekel. Otrok je umrl. Jokala sva jaz in žena. Ona naglas, jaz pa na papir. Bil sem zaprt v svoji "kletki spominov". Moj dnevnik je bil vedno bolj napet. Vsak teden sem v papirnici kupil nov rokovnik, nov kuli in pisal vse, kar sem videl, slišal, občutil. Življenje je bilo "zanimiva filmska predstava". Žena je imela drugačne občutke. Zaprla se je vase, nehala jesti in skrbeti zase. Kmalu je bila le še senca same sebe. Želel sem ji pomagati, a utapljala se je v svoji žalosti. Samo še vegetirala je. Sedela je na kavču in gledala predse. Zdravniki so mi rekli, da ima depresijo. Rekli so, naj ji stojim ob strani vsak trenutek. Res sem ji stal ob strani, ji pomagala pri umivanju in hranjenju. Pogovarjal sem se z njo, ona pa.... je počasi odhajala. Odhajala je. Tudi odšla je kmalu. Na drug svet. Prišli so znanci in prijatelji ter mi izrazili sožalje. Njihovo sožalje ter vse spodbude sem izlil na papir. Tudi besede, da je za mojo ženo trpljenja konec, sem zapisal. Ko sem ob večerih nehal s pisanjem, sem površno pregledoval, kaj sem pisal prejšnji dan. Nenavadno se mi je zdelo, da je bila moja pisava vsak dan bolj čitljiva. Zdelo se mi je tudi, da je zgodba realna. Sebe sem dojemal kot umetnika. Hja, bil sem neke vrste umetnik. Spet sem bil sam v hiši. Tudi zunaj hiše sem bil sam. Tudi v službi sem sameval. Ob meni so bili veseli ljudje, razposajena otročad, živali in rastline, Sonce, Luna itd. Staral sem se. Iz dneva v dan. Imel sem službo. Finančno sem bil preskrbljen. Lačen nisem bil in tudi žejen ne. Bil sem zdrav. Moj dnavnik je postajal enciklopedija. Moja enciklopedija od A do Ž. Nikoli nisem prenehal s pisanjem. Spomnim se, kako se je nekega večera, ko sem zaspal med pisanjem, nekaj zgodilo. Nekaj je počilo. Nič mi ni bilo jasno. Steklo je zažvenketalo. Pač, nekdo je razbil okno. Vedel sem, da je vse načrtovano. Bila je stvarnost. Vlomili so v moje stanovanje, čeprav brez moje privolitve. Nakradli so si nekaj denarja in zlatnine, tudi televizor so vzeli. Ko sem hotel poklicati policijo, sem ugotovil, da je kabel pretrgan. Zgodba se s tem še ni zaključila. Nekako sem le prišel do policistov, ki so nepridiprave hitro ujeli in pozaprli, jaz pa še vedno nisem končal svoje zgodbe. Čez mesec dni so mi zopet vdrli v stanovanje. Bil sem pripravljen. Vedel sem, da gre vse po planu. Skril sem se za omaro in čakal na barabe. Pet jih je bilo. Vedel sem, kakšen je njihov namen, a nič mi ni bilo jasno. Čisto nič. Skočil sem izza omare, da bi jih presenetil in prepodil. Začelo se je prerivanje, začeli so se udarci. Bil sem eden proti petim. Bil sem v samih gatah, oni pa so bili opremljeni s hladnim orožjem. Padale so batine, a ne kar tako. Z nekim namenom. Ves krvav in polomljen sem jim ušel. Tekel sem skozi gozd, mimo visokih smrek, mimo Save. Bila je hladna noč, vendar moram priznati, da me ni zeblo. Taval sem ure in ure. Ne vem, kje vse sem hodil. Ne vem niti, kje sem se ustavil. A ustavil sem se, ko mi je zmanjkalo papirja. Pisalo se je posušilo. Niti epiloga mi ni uspelo napisati. Nisem več gledal nazaj. Gledal sem naprej in zagledal Klaro. Takoj sem jo prepoznal in tudi ona mene. Beseda je dala besedo. Prav tako kot pred mnogimi leti, ko sva se srečala na morju, mi je začela razlagati o Freudu. Mislila je, da me bo zmedlo, a ni me zmedlo. Bila je vesela, ko sem ji priznal, da sem jo upošteval, naj pišem dnevnik. Odkril sem ji svojo skrivnostno pisanje. Začela je z branjem. Požirala je slino. Ne vem, zakaj. Spet je omenila Freuda. Mislila je, da me bo zmedlo, a ni me zmedlo. Bil sem ujet. Legel sem na neudoben kavč. Klara je začela z analizo. Mojo analizo. Analizo mojega dnevnika. Tudi Freuda je analizirala. Bilo je zanimivo. Bil sem zelo utrujen, izčrpan. Skrbelo me je, ne vem, zakaj. Cel mesec sem hodil h Klari na seanse. Dobro mi je zaračunavala, plačal pa ji nisem. Ni bilo potrebe. Potreben je bil le še nauk te zgodbe. Moja starša, jaz - nezakonski otrok, moje otroštvo, smrad po zajcih, osamljenost in uboštvo. Zgodba se je nekoč le končala. Nič v tej zgodbi ni bilo resnično. Vse je bilo zaigrano. Šlo je za mojo domišljijo, ki se je spreminjala v strahove, fantazijo in blodnje. Zapisov v dnevniku ni bilo. Klara je bila realna, toda malo drugače kot Freud. Danes sem star in roke se mi tresejo. Sedim na invalidskem vozičku. Od življenja nimam nič razen svoje domišljije. Tistim, ki so kolikor toliko "normalni", se zdi kot da sem nekaj več. Res sem nekaj več od ostalih. Ničesar več nimam. Ko mi bo bila poslednja ura, bom spet spregovoril o kakšnih prikaznih. Teh je v moji glavi zelo veliko. Zanimivo, mar ne. Nekateri pa naj kar žive od radia in televizije. Dolgočasno.

Vakum

Ne! Ne! Rekel sem: NE! Ne grem se več. Ne bom se igral s teboj. Izigravaš me. Norčuješ se iz mene. Kaj imaš od tega? Nič. Vrgla si mi čevelj v glavo. Vrgla si mi svinčnik v glavo. Jaz pa sem vsega kriv. Bil sem kaznovan po krivem. Kazen mora biti, a zakaj si me potem vlekla ven iz tega "sranja"? Dala si mi nadimek Miško, čeprav sem starejši od tebe. Lahko bi me vikala. Bila si lepa. Bila si mi prijateljica. Bila si prijateljica od vseh. Bila si nora na "pločevino". To ti je omenil marsikdo. Jaz pa sem ti le pihal na dušo. Čutil sem, da je nekaj med nama. Smejala si se mi naravnost v glavo. Arogantno, cinično, ironično. Jaz pa sem bil slep. Zaslepljen. Zamorjen. Bil sem zasvojen s teboj. Bila si mi vse. Ni me zanimalo, kdo, kaj, kako. Bil je le trenutek, ko sem gledal v tvoje rjave oči. To je bila vsa moja bioloogija. Vsa moja hrana. Moje vse. Ti pa si se hihitala in se mi smejala. Norčevala si se iz mojih hib, ki jih je bilo premnogo. Dostikrat si mi rekla, da sem nor. Res sem bil nor, a tega nisem želel slišati. Bil sem nor nate. Na tvojo lepoto. Živel sem le trenutke ob tebi. Bedaka si delala iz mene. Idiota in kretena. Res sem bil kreten. Res sem bil idiot. Pil sem tvoje besede, pil sem spoznanja. Zlagana spoznanja. Bilo mi je lepo. Bilo mi je hudo. Tebi pa se ni več dalo. Ti nisi imela časa zame. Zavračala si me. Gledal sem skozi zasvinjano okno. Kdaj te bom spet videl? Ni te bilo več. Potem sem te zagledal. Smejala si se s prijateljicami. Bil sem ves vesel. Bil sem škilast in škrbast. Nazadnje si mi predlagala, naj obiščem zdravniško pomoč. Potem si zardela kot zrel paradižnik. Vprašal sem te, zakaj si tako rdeča v obraz, ti pa si se uzgovarjala, da ti je vroče. Spet sem te vprašal, zakaj si zardela. Smešno je bilo. Še bolj si zardela. Smešno je bilo. Začel sem se ti smejati v obraz. Rekla si mi, da mi ne boš nikoli odpustila. Nisem se sekiral. Kaj mi bo "pločevina"? Trajalo je. Dolgo je trajalo. Spet si se prikazala. Spet sva klepetala. Spet si se igrala z lasmi. Lasje so ti rasli. Med nama je bila neka distanca. sramotna distanca. Sramotna aroganca. Vse je bilo tako... Vprašal sem te za telefonsko številko. Zardela si. Zardela kot zrel paradižnik. Odvihrala si. Odšlo je vse. Zbolela si. Ni te bilo. Čakal sem nate. Čakal in čakal. Se boš le pozdravila? Boš do smrti priklenjena na posteljo? Ne. Spet sva bila skupaj. Govorila sva vse mogoče stvari. Povedala si mi, da imaš doma psička. Tudi jaz sem ti povedal, da imam psa. Razšla sva se. Za vedno. Padel sem v hudo krizo. Postal sem depresiven, žalosten in zamorjen. Jokal sem vse noči. Obupan sem bil in potlačen. Pa kaj. Bo že minilo. Minilo pa ni. Nikoli ni minilo. Ti nisi minila. Ostala si. Ostala si ob meni. Bila si spet moja. Izmenjala sva si naslova in telefonski številki. Zmešalo se mi je od teh številk. Zmešalo se mi je od naslovov. Zmešalo se mi je od "pločevine". Ni imelo več smisla. Ni bilo poante. Ni bilo dejstev. Bil sem tako sam, tako osamljen, tako pokvarjen. Bil sem v temi. Negativ. Iskal sem rešitev. Kako naj pridem ven? Kje si? Kje je tvoj božanski sarkazem? Bil je v meni. Spremenil sem se v golazen. Postal sem črv. Postal sem podgana. Brskal sem......, brskal. Ničesar nisem našel. Vse je bilo tako...... toplo. Gledal sem skozi zasvinjano okno. Bil je nekdo tam spodaj. Prestrašil sem se. Skril sem se. Nisem mogel ven uz tega svojega sveta. Ni šlo. Ti pa si se hecala. Ti si mi lagala. Ti si se pretvarjala. Mislila si, da te ne poznam, a bil sem preveč pameten. Vedel sem, kaj si misliš. Želela si, da se ponižam pred teboj. Ponižal sem se. prosil sem te, a zaman. Nisi mi več obljubila, čeprav sem te spet prosil. Odšla si. odšla za nekaj časa. Ta čas je postal većnost. Ostal je spomin. Ostal je tvoj naslov. ostala je tvoj telefonska številka. ostala  je "pločevina". Nisem te več iskal. Nisem te čakal. Nisem te gledal. Ne maram "pločevine". Zdaj pa sem zopet z mislimi pri tebi. Kje si, moja prešuštnica? Koliko moških si že zamenjala? S kolikimi si se crkljala? Ni poembno. Ne potrebujem te več. Saj si lepa. No, bila si lepa. Bila si zamegljena. Mogoče še vedno misliš, da si lepa, a pošteno se motiš. Nisi sicer blondinka, a nekaj je v tvoji glavi....... Nič ni v tvoji glavi. Imaš kariero, poklic, svoje podjetje, kup otrok, dobre avte in vsako leto drugega ljubimca. V tvoji glavi pa je vakum. Ta vakum pa ne povzroča bolečine. Dobro zate. Demenca, katatonija, koma, vegetiranje. Dovolj te imam. Ukvarjal se bom raje s stvarnostjo.

Po tirih življenja

Hodil sem po tirih. Že dobrih trideset let. Mislil sem, da je vse to harmonija. Mislil sem, da je relacija med menoj in ostalimi v ravnovesju. Motil sem se. Hudo sem se motil. Ostali so bili običajni ljudje. Živeli so svoje preprosto življenje, delali in se družili med seboj. Jaz pa sem bil drugačen. Nisem bil socialno bitje. Nisem zastopil morale. Nisem zastopil norm življenja. Logika mi je bila popolnoma tuja. Z življenjskimi modrostmi sem bil tujec. Kar so drugi potrebovali, sem jaz zavračal. Želel sem si tistih stvari, ki so jih drugi zavračali. Bil sem popolnoma samosvoj, čudaški in bizaren. Gledal sem v "zid". Nekaj časa je šlo, potem pa je bledica mrzlega "zidu" preplavila moje življenje. Ni ji bilo več mogoče ubežati. Zgodilo se je. Bila je deklica iz soseske, stara kakih 8 let. Prijetno in preprosto dekle svetlih kodrastih laskov. Vedno je bila nasmejana. Vedno je bila zgovorna, zdelo pa se mi je, da v njeni duši tiči sttrah pred menoj. Ta strah pa me je vedno bolj podžigal. Vesel sem bil, ko sem videl njen nemir. Užival sem v tem. Mala se je igrala na dvorišču pred hišo. Prišel sem mimo in jo pozdravil. Pogledala je proti meni, vljudno odzdravila in se igrala naprej. Ni vedela, da vidim v njeno dušo. Ni me poznala. Ni se zavedala, da mi njen strah povzroča entuziastični občutek. Ta občutek je rasel in rasel. Gledal sem, kako se je deklica igrala. Lepo se je igrala. Tudi jaz sem se želel igrati skupaj z njo. Pridružil sem se ji. Žogala sva se, spuščala sva zmaja, se lovila okoli hiše. V bistvu me je imela rada, jaz pa sem pri njej ljubil le eno: njem strah pred mano. Izgubljal sem se v svoji blaznosti. Nisem bil več sposoben živeti od drugega kot od njene vse večje panike, ki se na zunaj sploh ni opazila. Potem sem se nekoč popolnoma izgubil. Njena podoba je bila "popolnoma okužena" s strahom. Nekega dne sva se spet lovila okoli hiše. Tekla je pred menoj. Lovil sem jo. Želel sem si uloviti njen strah. Naposled je ta njen strah izplaval na površje. Ni ga mogla več skriti pred menoj. Tudi jaz nisem več mogel skrivati.... Gnal me je instinkt. Živalski instinkt. Ujel sem jo. Ni bila več vesela in nasmejana. Njene rjave oči so bile izbuljene. Njen glas se je tresel. Njena polt je prebledela. Nisem več vedel..... Ničesar nisem več vedel. Dokončal sem "tisto zgodbo". Bilo je dopolnjeno. Končano. Kot takrat, ko se spustijo zavese v teatru. Vstal sem s sedeža in odšel proti izhodu iz dvorane. Tistega navihanega dekliča ni bilo več. Bilo je le še njeno trupelce. Razkosano in izmaličeno. Jaz sem jo..... ubil. Nekoč. Nekje. Nisem vedel, zakaj sem to storil. To je strorila neka pošast v meni. Zlezla je ven. Zamislil sem se nad seboj. Spraševal sem se, zakaj. Nisem več gledal v tisti bledi "zid". Znašel sem se v "svetlobi dneva". Preteklosti ni bilo mogoče ubežati. Pač, zgodilo se je, kar se je zgodilo. Čakala me je prihodnost. Pač, prihodnost. Takšna ali drugačna. Pošasti v meni ni bilo več. A bila je. Odpeljali so me. Nekam daleč. Zelo daleč. Začela se je povsem nova zgodba. Prihodnost. Mnogo hujša od sedanjosti in preteklosti. Bil sem v okovih. Na neki ladji. Veliko nas je bilo. Vsakdo izmed nas ni več gledal v "zid", a vsi smo bili zaznamovani z njim. Pravi zid pa je bil okoli nas. Sive stene, sivi "možakarji" in še bolj sive psovke. Ta sivina se je začela pretakati med nami. Nihče ni vedel, kam gremo. Šli smo proti jetnišnici. Rešitev je sicer bila, a samo za tretje osebe. Bil sem obsijen na dosmrtno ječo zaradi brutalnega umora osemletne punčke.Slišal sem, da to, kar sem storil, ne bi mogel storiti normalen človek. Govorilo se je, da sem pošast. Bil sem označen kot pošast. Nisem smel govoriti. Vsak premik in vsak obrat me je stal. Policist me je grdo pogledal. Zarežal se je. Nekaj sem si mislil, a že to je bilo narobe. Hudo narobe. Dobil sem zaušnico, potem še dve. Stresel sem z glavo, potem dobil še krepko brco v hrbet. Bolelo je. Kmalu je bilo pred menoj sedem policistov. Vsi so se spravili nadme s pestmi in gumijevkami. Ojoj! Padalo je. Potem sem se oesvestil. Ostali obsojenci so doživeli enake ali vsaj podobne zgodbe. Čez čas sem le prišel k sebi. Okrog mene "zid". Pravzaprav štirje "zidovi". Prostor, velik kakih pet kvadratnih metrov. Prostor v strogem zaporu tam nekje v "prihodnosti". V tem prostoru nas je bilo deset. Ni bilo možnosti, da bi "razmišljali". Kruto je bilo. Eden je vpil, drugi molil, spet drugi je brcal in brcal. Tako je bilo. Med nami je bil le zanikrni lavor, ki smo ga uporabljali namesto stranišča. Zarožljalo je s ključem. Pazniki so prišli. Prišli so nas pogledat. Dobili smo vsak po eno porcijo udarcev. Nihče ni gledal, kam bo udaril. Gledali so samo na to, da bo udarec čim bolj konkreten. Potem sem se onesvestil. Ko sem prišel k sebi, sem bil lačen. Iskal sem za pod zob. Dolgo časa. Na koncu tega poglavja sem pojedel lastno govno. Bolje kot nič. Vroče je bilo kot v peklu. Vse polno mrčesa in golazni. Vse polno krikov. Peljali so nas na prosto. Vročina. 35 stopinj. Kopali smo jarek. Ko smo ga izkopali, je padlo nekaj udarcev, nakar smo ga zasuli. Nesmisel. Če je kateri od nas le pisnil, je dobil lekcijo. Bolečo lekcijo. Tudi mene je bolelo. Bil sem nekje. Marsikaj sem spoznal. Zavedal sem se, da sem marsikaj storil narobe. V bistvu je bilo vse narobe. Jedel sem blato in pil urin. Urin je bil krvav in "nenavadnega" okusa. Smrdelo je. Pač, tako je bilo. Popadla me je bolezen. Nekaj čudnega. Dušil sem se. Bljuval sem kri. V ušesih mi je šumelo, a bil sem čisto tiho. Tišina ni bila rešitev zame. Prišli so pazniki. Pet jih je bilo. Eden je zarjul: "Kaj je, mevža zanikrna?!" Potem so se vsuli udarci. Udarci. Številke. Na koncu sem se zamislil. Kaj vse bi lahko spremenil? Vse, prav vse, a usoda je taka, kakršna je. Hoodil sem naprej in nazaj, a na začetku in na koncu je bil "zid", ki mu ni bilo mogoče ubežati.

PRIKAZEN

Jutro je. Ne vem še, koliko je ura. Odprem oči. Vse je tako čudno, tako tuje. Po nekaj sekundah pogledam na uro. Grozna je. Vsa črna je. Ima bele kazalce. Le-ti se premikajo v "gnilem" ritmu. Ura je sedem minut čez četrto. Najbolj nagnusen čas. Ležim na postelji. pokrit sem z odejo sivorjave barve. Spominja me na drisko. Smrdi po bljuvanju. Fuj! Tudi po znoju zaudarja. Po gnilobi tudi. Obrnem se na bok. Vse me boli. Po tleh mrgole pajki in mravlje. Moji prijatelji. Na tleh je tudi prazna pločevinka. V njej je bi,lo včeraj še pivo, a danes je notri le vonj po hmelju. Piva ni več. Ojoj! Kaj bom sedaj? Ko bi vsaj imel kakšen cigaret. Pogledam na drugi kot v sobi. V pepelniku polno ogorkov in pepela, poleg njih pa zmečkana škatla West Blue. Kaj naj storim? Ni čikov, ni pira..... Vse me boli. V glavi se mi vrti. Slabo mi je. Sonček mi skozi okno sveti v zaspano obličje. V glavi mi vedno bolj razbija. Potrebujem aspirinček. Vstanem in znova padem na posteljo. Počutim se grozno, a samo do trenutka, ko spet zaspim. Tišči me lulat. Grozno. Vstanem in hitim na wc. Skoraj mi uide. Uriniram in uživam. Kaj je to? Mravlje in pajki. Moji prijatelji. Moja družba. Moj luksuz. Nimam denarja za ta luksuz. Luksuz ima mene, saj sem posebna oseba. Gledam to posebno osebo v ogledalu. Lep sem, urejen in čeden. Ogaben sem. Imam kriv nos, škilim. Ušesa mi štrlijo. Sem najlepši. Luksuz me potrebuje. Ne potrebujem luksuzne hrane, pijače in oblačil. Ravno obratno. Oni potrebujejo mene. Torej, za začetek razbijem zrcalo. Porežem se po roki. Kri teče. Ne boli me preveč. Bolečina je namreč luksuz, jaz pa nimam za luksuz. Pustim, da kri curlja in kaplja po tleh. Nikdar ne pometam po stanovanju. Nimam metle. Metla je luksuz. Luksuz me potrebuje. Tudi svinjarija po stanovanju je svojevrsten luksuz. Od nekod privlečem tableto. Aspirin. Mislim, da je aspirinček. Kje zavraga sem ga sploh staknil? Kam ga bom vtaknil? V usta. S čim ga bom splaknil? Z ničemer drugim kot z urinom. Lastnim urinom. Dober je. Grenak in sladak. Srknem. Čakam, da glavobol mine. Ura je: ne vem, koliko. V glavi vse bolj razbija. Huje kot v Ambasadi Gavioli. Ampak rave-party je prevelik luksuz zame. Bolečina se hitro širi po vsem telesu. Omedlim preko spomina. Luksuznega spomina. Kar lepo je vse skupaj. Oblačila trgam s sebe. Naposled sem nag. Polno mozoljev imam po nogah. Polno hrast in ekcemov. Če bi me sedaj videlo kako dekle, bi se gotovo zaljubilo vame do ušes. Do svojih štrlečih ušes. Ušesa pa so luksuz. Nimam rad luksuza. Nekaj zašumi. Voda? Podgana? Vrabček? Ah, nič od tega. Vse to je namreč luksuz, ki ga ne odobravam. Grem se svoj luksuz. Jaz sam sem svoj luksuz. Nag sem, neumit, bolan, lačen, žejen, pijan in zadrogiran. Nisem pa slabo razpoložen. Tudi dobre volje nisem. Počutje je le prevelik luksuz zame. Grizem nohte. Rad bi utrdil zobovje. Umazano zobovje. Že celo večnost se nisem zasmejal v ogledalo. Ne maram svojih zob. Upam, da mi bi kdaj kak subkulturnik spustil "šamar". Upam. Upanje nikdar ne umre. Tudi jaz verjetno nikdar ne bom umrl. To so preveliki stroški. Smrt bo kar sama prišla. Našla me bo in me vzela. Nekoč. V prihodnosti. Hja, malo sem že lačen in žejen. Hodim po sobi, se zaletavam. pljuvam po tleh. Kolnem Marijo, Jezusa in njegove učence. Nekoč so bili. Tudi jaz sem bil, vendar to ni pomembno. Zdaj sem tu, pred vami, drago občinstvo. Vem, da ste dekleta nora name. Vse do zadnje. Vem, da se hihitate med seboj in govorite: "Waw, a ni čeden tale Uroš!?" To mi da elana. Punce, kar tako naprej. Fantje, vi pa brez ljubosumja! Punce bodo vse moje, vi pa boste samci, če to še niste. Jaz sem pač zelo pomembna oseba. Vedno pijan. Vedno zadrogiran. Pred kopalnico poiščem med čistili. Veliko jih je: za čiščenje parketa, keramike, stekel, stranišč. Naredim si mešanico. Dodam še malo pralnega praška, vendar ne preveč. "Preveč" je spet luksuz. To mešanico izpijem na eks. Waw! Dobra je. Hudo dobra. Čakam, da začne učinkovati. Štejem ure, dneve, mesece in leta. leta niso ovira. Zunanjost tudi ne. Naposled "mešanica" le začne delovati. Risanka je: Smrkci.
Ko se risanka konča, so na vrsti reklame. Oglasi. Potem je na sporedu neka dokumentarna oddaja o halucinacijah in blodnjah. To je izredno zanimiva tema. Gledam predstavo, aspirine in Smrkce. Halucinacije ne minejo. Strah se povrne. Uroš se zvrne. Depresija mine. Uroš pogine. Ne, ne, Uroš še ne pogine. Uroš je tukaj z vami. Na vojo sem 24 ur na dan, vse dni v tednu. Stalno na substancah. Govori se, da bom ostal brez vsega. Saj prav. Naj mi vzamejo vse imetje. Imetje je namreč luksuz, meni pa ni do tega.