Noben ni vedel

Kar pet nas je bilo. Jaz in 4 sedeži. Dobra družba, majkemi. Prvi sedež s zaporedno številko 23 je bil postavljen tik ob oknu. Mislil sem, da bom okno zamenjal za ogenj, vendar se to ni storilo. Preveč pazljiv sem, natančen pa premalo. Kakorkoli je že bilo, sedeža 23 se je dotikal sedež s kataloško številko 24. Pustimo kataloge in zaporedja. Ta dva sedeža sta bila poparčkana. Kot v Betlehemu sta me molče opazovala. Njuna ročaja sta bila na prvi pogled tonična, a to me zaradi dolgega dne ni nahranilo, saj nisem (bil) pristaš dobre hrane. Mogoče je bil tistega večera strogi post. Le kdo bi to vedel......, saj so preroki pozabljeni, vedeži pa samo lažejo. No, kakorkoli, vsi se kdaj zlažemo, saj ne moremo govoriti resnice. V tem zlaganem svetu, do roba nafilanem z morečo kvazi moralo, le-ta pa je problem za komercijalo, zavajanje in pridiganje. 

Ne zamerite mi, ker sem nekoliko odplaval od bistva. Na moji levi se je sklanjal sedež številka 25. Gledal je skozi okno, po katerem so se plazile muhe, mravlje in komarji. Najbrž so bili res samo komarji, sedež pa je gledal v daljavo, kjer je raslo nekaj sadnega cvetja. Sadnega drevja. Mislim, da so bila drevesa. Najbrž le drevesa. Posušena. Gola. Neprimerna za naravo. No, poleg sedeža 25 pa je čepel sedež, na katerem je bila številka 24. Oznaka. Stigma. Štempelj. Le kdo bi vedel, kaj je to v resnici pomenilo? Kakorkoli je že bilo, na tem sedežu sem sedel jaz sam. V bistvu le moja rit. Raje ji bom rekel kar zadnjica, saj sem nanjo zelo ponosen. Ja, včasih so mi ljudje radi rekli, da sem navadna rit, kar mi je zlezlo pod kožo. Da se ne bom preveč spuščal v podrobnosti, bor raje napisal, da so bili vsi štirje sedeži........lepi. Klasika. Romantika in še kaj.......lepšega.

Prvi sedež je bil rdeč. Rdeč je bil tudi drugi sedež, tretji in četrti pa sta bila prav tako rdeče barve. Neverjetno. Kakšno naključje. Kakšna realnost. Rdeča barva zagotovo kaj pomeni. Le kdo bi vedel?

Spuščal sem se, a ne v dremež. Utapljal sem se v melanholijo in apatijo. Pravijo, da je večina melanholikov dobre volje, apatični ljudje pa so vedno v formi. 

Pet minut pred sedežni sem stal na zunanji strani. Pred oknom. Pravzaprav pred vrati. V notranjosti so bili tisti štirje sedeži, čeprav jih je bilo več. Kar 400. Tega nisem vedel. Vsak sedež je............ No, vsi smo le ljudje. Med nami vlada humanost, ki ji ljubkovalno rečem kar "človeškost". Če se nekoliko odmaknem od "ledrastih zicov", naj se dotaknem ljudi. Tistih ljudi, ki smo čakali na vstop. Brez razlogov in obveznosti, čeprav smo vsi imeli svoje želje, svoje potrebe in, ne nazadnje, svoje cilje. 

Gledal sem. Nepremično sem buljil v tablo pred seboj. Morda je bila le tabla, zdi pa se mi, da je bila ulična svetilka. Ja, prepričan sem, da je bila svetilka. Luč v temi. Luč med nami, ljudmi. Luč, ki poživlja mene, tebe, njega in, če je potrebno, tudi njo. Klasika. Romantika in še kaj........hujšega.

Pred menoj je bila kuverta z napisom: OSEBNO. Na njej je bil nek raztrgan listek, ob njem pa dve nalepki. Na prvi je bil narisan nasmejan obraz, na drugi pa žalosten. Gledal sem. Dolgo, dolgo sem gledal, a se nisem zavedal, da bom svojo zadnjo plat prav kmalu položil na sedež s številko, ki sem jo že zdavnaj pozabil.

Od nekod je pritavala ženska s črno torbico v roki, z vranje črnimi lasmi in usnjenimi hlačami. Z velikim zanimanjem sem gledal tisto njeno črno torbico. Le kaj je imela v njej? Kdo bi vedel......... Dama se je brez kančka usmiljenja šetala med ljudmi. Prvega je prosila za drobiž, drugega za gotovino, tretjega, četrtega in petega za pivo, ostale pa za..........kar nekaj.

Zdelo se mi je, da je narkomanka, pijanka, cipa, mogoče celo brezdomka. Zdelo se mi mi je, da jo od nekod poznam, a pozno je bilo, temno in na nebu je svetila luna. Bleda luna. Tista črnuhinja je hodila od človeka do človeka in "žicala". Kot ciganka. Prvi jo je grdo pogledal, drugi se je obrnil stran, tretji, četrti, peti in šesti pa so ji podali informacijo, naj izgine kam drugam. In je šla. Spet k prvemu. V mislih je imela..........slabe reči, meni pa se je zdelo, da jo od nekje poznam. Končno je dama prišla tudi do mene. V "cik-cak" ritmu. Najprej me je lepo pogledala, nato pa začela žlobudrat nerazumljive besede. Verjetno si je mislila, da me bo zmedla, zato sem jo tudi sam pogledal naravnost v zadete oči: Ne razumem te! Povej še enkrat! Odšla je. Nekam drugam. Na še eno rundo. Na kolena. V horizontalo, kjer se utaplja vesoljni svet.

Gledal sem skozi okno na tiste lepe hribe, gore in planine, čez kake pol minute pa ženska ponovno pricaplja do mene. Bila je kar precej zadeta, najbrž pa je tudi veliko pila. Najbrž se že dva tedna ni stuširala, jedla pa tudi ni, čeprav je pod oprsjem nosila ogromen trebuh. Vprašala me je, če se lahko vsede poleg mene. Nisem imel pomislekov: Kar vsedi se, saj ne grizem! Zopet je nekaj zažlobudrala, nato pa mi ponudila roko: Živjo, jaz sem Doroteja! 

Preden sem ji tudi sam uspel povedati svoje ime, me je vprašala: Maš kaj denarja? Zgodba se je odvijala zelo počasi, sam pa sem ji odločno odvrnil, da nimam čisto nobenega kovanca, čeprav sem imel poln "kufer" prtljage, vrečk in zemljevidov. Bil sem namreč na poti v genezo, le-ta pa na globusu ne obstaja. Le kdo bi vedel, zakaj?

Denarja običajno ne nosim s seboj, da lažje govorim resnico. Tudi tokrat sem bil iskren. Punca je šla na še eno rundo. Dve pločevinki piva in dve črtici belega prahu. Vse je bilo določeno. Vsa omamljena si je zavihala rokav in se vsem na očeh pošteno "piknila", nato pa šla na tretjo rundo. Sam sem bil zelo zaspan. Preveč, da bi govoril, tuhtal ali razmišljal, v daljavi pa se je četverica pogovarjala o počenih prezervativih, kar me je zmedlo, tista "totalka" v črnem pa je padla po tleh. Noben ni vedel. 

Prvi jo je ozmerjal s prasico, drugi z norico in tretji s kmetico, jaz pa sem ostal hladen. Pogledal sem jo v oči. Zaspane oči, sanjave in utrujene. Motne so bile, njihova lastnica, mlada Doroteja, pa je na dan prišla z novo idejo: Daj, daj mi kaj denarja! Rabim za hrano! Daj, prosim te! Ostala publika naju je gledala. Niso vedeli. Tudi sam nisem vedel, od kje naj potegnem šilinge, a delal sem se popolnoma hladnega. Doroteja je zavzdihnila: Joj, kolk sm jst pjana! Od nje sem pričakoval, da bo omenila tudi kako plesno drogo, a revica je povesila glavo in v trenutku trdno zaspala. Spala je med gorami, med oceanom, v nebesih in peklu, sam pa sem zamišljeno gledal v svoje spreobrnjeno mišljenje. Slišal sem glasno smrčanje, hropenje in vzdihovanje, ki je prihajalo iz ust lepe Doroteje. Zdelo se mi je, da jo od nekje poznam, zato sem jo pustil pri miru. Razlog? Brez razloga.

Ljudje so naju opazovali in se obenem zgražali nad najinim početjem, dretjem in spakovanjem, midva pa sva si gledala iz oči v oči. Moje so bile zelenosive, Dorotejine pa krvave, motne in verjetno tudi vnete. Spala sva. Drnjohala. Smrčala in uživala na način, ki sva ga poznala le midva.

Bila je torej Doroteja, čeprav sem si ime izmislil. Bila je brezdomka, pijana sirota in vsak dan zadrogirana žrtev same sebe. Njeni črni lasje.............. Sploh ni imela nobenega lasu. Njena črna torbica je bila..........."nikakva".  Raztrgana, umazana, preluknjana. Ko bi le vedel, kaj je v tej torbici? Hja, bilo je le nekaj pomečkanih papirčkov in zavitek z robčki. 

Zgodba se ni nadaljevala, saj sem jo ustavil. Ustavil sem se pri Doroteji. Pri človeku, bolje rečeno, pri sočloveku. Umazanem, lačnem, pokvarjenem in hudobnem. Ni bilo vse v tej lakoti. Bilo je v življenju, ki si ga človek zasluži, to življenje pa terja trpljenje. Pozabil sem na njeno torbico ter se zazrl v mojo. Rdečo. Belo in plavo. Junaško. Junaško sem segel vanjo. Noben ni vedel, da imam notri revolver. Saj ga sploh nisem imel, a to pustimo za na konec. 

Vzel sem ga, preveril naboje, nato pa usmeril proti Dorotejini glavi. Ciljal sem ji med oči. Krvave, proseče in hrepeneče. Bil je čas za sanje. Moje, tvoje, njegove in, ne na zadnje, Dorotejine. Mirno sem pritisnil na petelina. Zaškrtalo je in počilo. Spustil sem ji metek v glavo. Doroteji. Doroteji, ki sploh ni bila Doroteja. Ustrelil sem, ona pa je padla. Ranjena in še bolj ranjena. Bila je ranljiva, tega pa ni vedel nihče. No, le jaz in moja pištola s slepimi naboji. Na koncu sem spoznal, da je svet, na katerem živimo, še bolj slep od dejanske slepote.

Doroteja je mirno ležala in spala. Saj sploh ni bila Doroteja. Bila je moja..........Teja. Bila je Mateja. Še nihče je ni videl, razen mene, ki v tem trenutku nepremično sedim na neoštevilčenem sedežu.

Nekoč jo bom zagotovo vzel za ženo. Nekoč jo bom zagotovo poljubil. Rekel ji bom, da je zoprna, hinavska in zlobna. Gledal ji bom naravnost v oči. Mogoče jo bom klofnil, mogoče izgubil, pa saj ni važno. Mateja je le Mateja. Ima krasne rdečkaste lase, očala z visoko dioptrijo in nekaj (10-20) odvečnih kilogramov. Ne vem, zakaj je tako debela. Ne vem, zakaj je včasih vesela, drugič žalostna in tretjič na dnu. Vem le, da je iskrena in realna. Take še nisem videl nikoli. Tudi Mateje, če sploh je Mateja, še nisem videl, saj ne obstaja. Čas je za maškarado. Tudi sam si bom nadel masko in zaspal kar na sedežu, ostali pa naj razpravljajo o počenih kondomih, skupnem tuširanju in namakanju v zaigranih vodah.