čokolada

Hodil sem med tihimi sencami in pogledi, polnimi nedokončanih zaključkov. Sijala je bleda luna in zdelo se mi je, da slišim žuborenje morskih valov. V podzavest se mi je zasidral nek neznan občutek, ki ga nisem poznal. Naj si strgam verižico, se je glasilo to, v občutek spremenjeno sporočilo. Leva roka je hitela k verižici. Moji zlati ketnici. Sploh ne vem več, od koga sem jo prejel in kdaj. No, sedaj pa je bila nalepem raztrgana. Za proceduro nisem rabil kaj dosti truda. Končano je bilo. Dopolnjeno. Vdihnil sem nekaj svežine, a s pokopališča na drugi strani ulice me je zapeljivo vabil kamniti kipec krilatega dekliča. Angelček, bled kot stena, a kljub temu ves veličasten. Nisem si upal........., nato pa mi je nekdo zatrobil. Zahupal, če povem malo bolj slovnično. Črn ameriški terenec. V njem je sedela gospa z druge strani. Nisem mogel........, ampak bila je tako nora, tako ritmična in tako je dišala po prašku. Belem. Najboljšem. Uvoženem s tujine. Da bi pregnal impresijo, sem obe roki frajersko vtaknil v žepe in se še bolj frajersko nasmehnil. Sam sebi in železni gospe, ki se je bala teme. V levem žepu sem imel dva žetona. Eden je bil za na avtobus, drugi pa je prvemu delal družbo. Kakšna pokvarjena in hinavska družba! Nasmeh se je odpeljal, sam pa sem si privoščil nekaj trenutkov oddiha. Oddahnil sem si, nato pa pomislil na kavč, ki me čaka v domači hiši. Gotovo me zelo pogreša. Hmmmm. Ja, zelo me je pogrešal, a bil sem prepričan, da mu družbo dela kak drug fotelj, ali preproga, ali pa parket. Leseni parket, ki ga nikdar ni bilo. Od praznine, ki jo sebi na ljubo obravnavam pozitivno, me je stisnilo v želodcu. Najprej sem odvrgel oklep, sabljo in ščit, nato pa sem se zagledal v zvezdnato nebo. Kar nekaj zvezdic me je gledalo z devetega nadstropja. Gledale so samo mene, saj sem jim bil podvprašaj vprašanja. Da bi zaključil vprašalno trditev, sem se nalepem odločil, da grem kupit čokolado. Čez cesto. Na bencinsko črpalko, kjer je skupina osirotelih deklet drgnila vetrobrane ameriških terencev, saj v tistih časih drugega dela ni bilo. Punce so vedle, da se krast ne sme. Vedle so, da se ne sme pobijat, poniževat in manipulirat s tem in onim. V tistih časih so bila dekleta drugačna od današnjih. Takrat so bile vse punce, če posplošim, nore na čokolado. Tudi fantje smo imeli enake fetiše, vendar so bili drugačne, bolj možate oblike. Torej, vstal sem iz groba ter se odpravil do črpalke. Pumpe. Petrolove pumpe, kjer je bilo polno rezervoarjev z bencinom, nafto in ostalimi kemikalijami. Najprej sem šel na stranišče, nato pa po čokolado. Gledal sem bele stene, polepljene z italijanskimi plakati. Na njih lepe deklice med lizanjem čokolade. Vse rjave okrog ust in vse vesele od kalorij, sladkorjev in kalcija. Stopil sem v notranjost trgovinice. Tempelj. Katedrala. Muzej. Z eno besedo, pumpa. Vljudno sem pozdravil: "Dober večer!" Zadonelo je in bitje, ki je 2,3 metra stran od mene laično popravljalo brezhibno blagajno, me je pohotno pogledalo. Reklo ni nobene. Oba sva molčala, čeprav sem sam ob vstopu vljudno pozdravil. Tisti stvor je preko procesorja opazoval dogajanje v mojem lačnem trebuhu. Jasno je bilo, da si želim čokolade. Človek me je nemo opazoval in postajal sem nervozen. Živčen. Paranoičen. Kmalu sem spoznal, da pred menoj stoji ženska. Rjavkasti lasje, rjave očke, rjava majica in rjavkasti sandali. Vse rjavo kot čokolada. Slastna, polna cukra in vitaminov. Rjava, a v bistvu pošteno zarjavela. Kot kaka stara stoenka. Ni bilo časa za sprenevedanje, zato sem stopil k dekletu in v zameno za denarno nagrado od nje zahteval čokolado. Bil sem direkten. Neposreden, če se izrazim slovnično. Odgovor, ki je prišel iz njenega žrela, je bil očiten: "Ja, na blagajni pa res nimamo čokolade! Poglej na tisti polici. Tisti, tisti in tisti. Aja, kakšno čokolado pa sploh hočeš, frajer ameriški?" Moje besede, ki so zvenele epsko, etično in teoretično, so bile: "Navadno čokolado bi!" Bilo je jasno, da bom zdaj, zdaj okrog ušes dobil eno dobro zamaščeno čokolado, vendar sem se uštel. Dekle je hitelo s preštevanjem, seštevanjem in odštevanjem denarja, ki ga sploh ni bilo, sam pa sem se zagledal v prelep dvorec, ki je krasih nedrja mlade čokoladne razvajenke. Na koncu sem se zadovoljil s koščkom sira, a kmalu sem spoznal, da mi je zmanjkalo žetonov, avtobusi pa so bili že pospravljeni v omari. Jaz in tisto dekle sva bila sama. No, ob nama je bilo še moreče vzdušje, a slednjega se s prostim očesom ne vidi. Najprej sem mislil, da bo mladenka zajokala, a zopet sem se uštel. Za začetek si je počasi obliznila ustnice, nato pa si je s kazalcem povrtala po ušesu ter dodala: "To počnem vsak večer!" Po končanem dvorjenju, ki je spominjalo na lov za izgubljenim zakladom, sem le prišel do čokolade, punca pa do spoznanja, da se ji je vnel levi bobnič. Hitro je prenehala z vtikanjem prstov v sluhovod in mi naslednji trenutek ponudila nekaj prospektov. Nisem vedel, zakaj se ji sploh gre, zato sem z usti, polnimi čokolade, izginil izpred njenega obličja, oprsja in čokoladnega trebuščka. Zunaj sem v miru popapcal celo čokolado, papirček pa sem frcnil preko žive meje, kjer je bila telefonska govorilnica. Lahko bi se šel malo pogovarjat z njo, s telefonom, slušalko, ali pa kar s številčnico. Imel sem dovolj časa, zato sem si zažele nekaj pregrehe. Nekaj intimnih pogovorov z vročo vsebino. Kot vroča čokolada. Moje drobovje je bilo nasičeno s kakavom, tam notri pa je manjkalo nekaj bizarnega. Saj veste, nekaj, kar paše na pokopališče. Na deponijo "adijo". Gledal sem v rožnati izvod telefona in se pretvarjal, da se pogovarjam. Dejstvo je bilo, da sem z nekom v resnici govoril. Moje besede so bile slovnično pravilne in gladke kot moja poraščena brada. Najprej sem se slušalki predstavil, nato sem povedal nekaj očitnih verzov, za zaključek pa sem pritisnil le še pikico. Kot stari "Bokačo". Noge me niso več držale. Odvrgel sem oklep, meč in ščit ter se vsedel na rob obzidja. Imel sem dovolj časa. Kmalu so pred moje obličje stopili trije mušketirji. Trije inkvizitorji. Trije udbovci. Bili so zelo prijazni z mojim oklepom, telefon pa je žalostno molčal: tu, tu, tu. Tudi sam sem pogovorno molčal, tisti trije pa so me strpali v črnega terenca. V glavi se mi je vrtelo. Tudi oni so bili precej slabotni, a tak je bil sistem, ura pa že pozna. Naštel sem kar devetindvajset ovinkov, čeprav jih je bilo le sedem. Naredili smo torej tri kroge. Tak je bil sistem. Iskal sem žetone. Zaman. Nato sem iskal zlato. Zaman. Iskal sem rešitev. Zaman. Izhoda v sili ni bilo, nato pa je padla prva batina. Direktna in neposredna. Zvil sem se v bolečinah, oni pa so lačno in strastno udrihali po moji zmedeni glavi, posuti s čarobnim praškom. Ko je bila lobanja izprašena, so izginili, sam pa sem gledal svoj dolgi jezik, posut s čokoladnimi mrvicami. V ogledalu sem videl nasmejanega hipija. Nisem bil sam. Pred menoj je bil bel papir, pisalo pa mi je govorilo: "Podpiši!" Hitro in površno sem prečital cel evangelij in desno spodaj narisal neko kraco, zraven nje pa datum, ki se ni ujemal z ostalimi podatki. Vstal sem in se nasmehnil. Hinavsko, potuhnjeno in hudobno. Rešitve več ni bilo, bil pa je čas za trganje zlatih verig in lepljenje plakatov na bele stene, ki so kar naenkrat postale sive. Telefon je izginil. Črpalke ni bilo nikjer. Železna gospa, ki je običajno božala okajene liberalce, je bila skrita na drugi strani žive meje, kjer je ležal papirček nedavno pokončane čokolade. Ostale so mi le še sanje, plesniv kruh, grenak čaj in pašteta, ki bi jo lahko uvrstil med zgodovinsko dokumentacijo. Postavil sem se v položaj nezavestnega, a ves čas sem bil pri sebi. Igral sem košarko, tenis in kriket, ves čas pa poslušal kašljanje, kihanje, riganje in kletve. Še vedno sem radovedno opazoval pljuča mlade dekline, ki se je igrala z vetrobranom in ves čas globoko dihala. Tak je bil sistem, ura pa pozna. Udarci po moji betici so se ustavili. Pulz se mi je normaliziral, zaspal sem in še naprej lepil znamke tja, kamor jih ne bi smel. Podpisal se nisem. Nikoli se ne podpišem pod svoj tekst. Ne vem, mogoče bom nekoč spregovoril s telefonom, a vselej bova oba molčala, saj s polnim žrelom čokolade ni kulturno prekrivati resničnih laži, pod katerimi se ne bom podpisal.