dobrodošli doma

Včasih sem rad kolesaril. Vsak dan. No, včasih. Občasno. Včasih sem na koncu popil pločevinko redbula, včasih pa se mi je bicikelj pretrgal na dvoje. Včasih. V času kislih kumaric. Peljal sem se vzdolž reke. Rib na vidiku ni bilo videti. Baje so obupale. Včasih se tudi ribam zmeša. Na mostu čez reko je stal starejši par. Ona je imela kakih 80 kilogramov, on pa zmršene sive lase. Ni bil ravno plešast, ona pa ni bila manekenka. Preko mosta sta peljala otroški voziček. Na kolesih. Z ročajem. S košaro. S senčnikom. V vozičku je nekaj spalo. Ves čas se je hihitalo, preizkušalo napetost radijskih baterij in sesalo nožni palec. Sceno sem sprejel v svoje možgane. Postavil sem se v vlogo Pitagore. Tudi sam sem stopal preko mosta. Na levi strani voda, na desni voda, pod mostom pa nekaj odvrženih čevljev in efektivno naravnana voda. Najbolje bi bilo, če bi se lotil čiščenja, a pred menoj je bila dolga pot. Dolga kakor čreva in naporna kot jutranja slabost. Odprl sem prtljažnik. Bil je odprt. Ko bi le vedel, kam sem dal tisto črno vrečo za smeti. Mogoče jo je vzela Matilda. Saj veste, tista gospa, ki deli dobre nasvete, koristne nauke in bogate izkušnje. Bila je sredi nas, malih otrok. Razlagala nam je o migreni, čebeljih pikih in ribiških trendih. Med nami je bila tudi mala cigančica. Podhranjena, umazana in razočarana nad svojimi pokakanimi kavbojkami. Gledal sem v reko, mislil pa na tisto pokveko izza čebelnjaka. Neka stara ženička, ki je v popolnoma praznem košu tovorila praznino. Imela je, čeprav nisem verjel, dvajset piščancev, cel paket povojev in oslovski kašelj. Lahko bi rekel, da je bila totalno zmešana, saj je bilo vse, kar je imela v življenju, le okno. Zavese so bile zaradi varnosti spuščene, okno pa zaprto. Starka je nekega dne v navalu panike razbila ogledalo ter skočila z bicikla. Jaz sem ga vozil, z njim operiral, komuniciral in sekal ovinke. Mudilo se je. Na grad. V Metalko. Na most vzdihljajev, pod tuš in k tabli s pomenljivim napisom: 20. Na gradu številka dvajset. Preden sem zaslišal dobrodošlico, sem opazil palčka, ki je na hrbtu tovoril ogromno vrečo, podobno žaklju. Se žakelj piše z "j"? Tisti godrnjavček je s težavo nosil težko breme. Breme, polno kosti, razpadajočih organov in trohnečih tkiv. Parkiral sem kolo. Zaklenil sem ključavnico, nato pa se približal dedku: "Gospod, vam smem pomagat?" Pogledal me je v zobe. Prepričan sem bil, da mi jih zavida. Nesel je šverc robo h kontejnerju, jaz pa sem mu želel pomagati. Res, prisopihal je do mrtvašnice, nato do krematorija, kjer se je izgubil na nekem kovinskem mozaiku. Kasneje sem spoznal, da je starčku ime Lojz, da nima zob in slep je po vrhu vsega. Sedel je v parku, se tresel v svojem pomanjkanju, sam pa sem šel h kolesu. Ključavnica je zaškrtala: 2265. Geslo sem poznal že od samega začetka. V reki je plavalo nekaj morskih deklic, na nebu pa je sijalo mrtvaško sonce. Vsak bi si ga samo želel. Vsak bi si kdaj pa kdaj zaželel na hrbtu občutiti kaj gumijastega. Kaj staromodnega. Kaj klasičnega. Pekočega. Izpljunil sem gosto slino in odpeljal. Kolo je bilo brezhibno. Lojz, ki sem ga pred slabo uro videl za gradom, se je še vedno tresel, mencal s koleni in čakal na novo žrtev. Popil sem še dva redbula. Preden sem prispel domov, sem prečkal še vsaj deset rek, kar mi je vzelo pet ur, pol minute in dva trenutka. Bil bi na konju, a bil sem že doma. Bil bi na cesti, a bil sem doma. Pred talarjem kosmičev. Lojz je medtem jahal svojo črno vrečo. Nekaj gumijastega je bilo v njej. Nekaj gnilega. Nekaj odmrlega tkiva. Naslednji dan sem se zopet odpravil tja. Tokrat sem šel peš. Na hrbet sem si poveznil torbo, polno težkih kamnov. Težkih smrtnih grehov, katerih lastnik me je gledal z notranjosti varovalke. Nesel sem. Na grad. V založbo. V avto, med varovalke in na stopnice svoje mladosti. Čutil sem, da bom moral na kolena. Pod publicirani socializem, v vrč vode in v debele delavske rokavice, ki se krčevito oprijemajo vrtalnega stroja. Sveder me je nežno ščegetal po podplatih, polnih koruznih kosmičev. Lojz se je umiril. Skril se je v svoj brlog. Slava mu. Hvala in čast mu za mladost, cvetje in deflorirane trone. Spomnim se, da sem se nato znašel pred napisom: DOBRODOŠLI DOMA. Bili smo trije, a le jaz sem bil dobrodošel, čeprav se naš gostitelj do mene ni obnašal nič drugače kot do ostalih dveh. Trije smo bili. Levi me je nesramno žalil, mi pljuval v obraz in mimo obraza, desni pa je bil drugačne vrste razbojnik. Ni visel na križu, ampak pod sterilno gilijotino. Vprašal me je za nasvet, a svet je bil presvetel za nasvete. Griža me je dajala. Imelo me je, da bi stopil skozi vrata, saj sem si zaželel krožne vožnje. Torej, bil sem dobrodošel, gostitelj pa oblečen v iniformo, zakravatan in nadišavljen z nekim sprejem. Za očali je tovoril misteriozne oči. Tapkal je po mizi. Trkal je, udarjal in razbijal toliko časa, da sem popenil in njegovo tajnico posvinjal s post-stresnim afektom. Zastokala je: "Pomirite se, gospod!" Bil sem umirjen, na hodniku pred konferenčno dvorano pa je ležala impregnirana lolita. Krehala je, se davila in gagala toliko časa, da jo je tajnica grobo zlasala in ozmerjala z zmešano psico, čeprav štirinožci ne sodijo v separeje. Občutil sem distanco do polente, možak s kravato pa me je vprašal za mnenje. Moja opcija se je nanašala na avdienco treh, štirih, petih, šestih ali sedmih nevidnih ljudi. Tavali so po stopnicah, se garbali z berglami, metali z vozičkov in opevali tišino, le-ta pa je pobegnila skozi EXIT. Ni bila dobrodošla. Vstopil sem na hodnik. Najprej sem srečal nekaj mladine, nato nekaj reporterjev in na koncu delavca. Poznal me je. Bil sem mu kot brat. Takoj je skritiziral moje pokakane kavbojke, nato pa sem moral na oddajo. Daleč proč od ponorelega sveta. Za zid, kamor sodi le objokovanje, slinjenje in opevanje tišine. Kaj naj rečem, mogel sem se sleči. Moral sem pod hladen tuš. Moral sem se zdrgniti, zloščiti in potegniti nekaj zgodovine, religije in vonja po smrti. Nag sem bil. Ob meni neka plinska jeklenka, dva ventilčka in strah. Plinasti strah, ki je napolnjeval tisto plinsko celico. Mojster je ugasnil luč, prižgal televizijo in nastavil program. Risanke. Kriminal. Kviz. Politika. Solze. Maraton. Norost. Norost v otroškem vozičku kjer sem spal v upanju na odhod v plinsko celico. V možganih sem imel še nekaj kisika ter sporočilo, da sem dobrodošel. Upal sem, da bo kdo kriknil, zaječal, zaklel............ Ničesar od tega se ni zgodilo, saj je plin že uhajal skozi cevko. Udaril sem po mizi. Spregledal sem mrtvega Lojza, kozarec z vitamini in gluho sovo na podzemni. Oči so se mi navidezno zaprle. Zakašljal sem. Bil sem popolnoma zanemarjen, pijan in poln smrtonosnih plinov. Odvil sem v sanitarije, kje sta me nemo opazovala dva apostola. Oba sta tajila, da me poznata, nato pa se je prvi spremenil v črno vrečo, drugi pa je zlezel vanjo in imitiral truplo. Glava me je bolela. Bolela me je moja vijugasta cesta in volnena kapa. Bil sem izgubljen, a vselej dobrodošel med genskimi mutacijami. Obrnil sem se na levi bok. Bo vsaj kdo zakričal? Bodo koga odpeljali na svež plin? V celico? V prazno celico, kjer so želje ukazi. Kjer se stoli smejijo in kjer se polnijo vreče. K meni je stopil mož. Na berglah je slonel. Bil je poleg invalidskega vozička. Bil je priklopljen na tisoče aparatov, hranjen po cevki in obsojen na linčanje. Bil je le prikazen. Bil je le nočna mora, padec s trajekta in pogled na zadnjico lepe sirene na drugi strani ograje, kjer je svet povsem drugačen. Stroj se je ugasnil. Delavci so odšli, meni pa je sogovornik brezusmiljeno razlagal o nekem Ostržku, palčkih in prašičkih. Zdelo se mi je, da je novinar. Res, bil je novinar, ki si je domišljal, da sem junak filmskega platna. Domišljavec. Grešnik. Kolesar in tisti, ki prihaja, da podoživi dobrodošlico. Da zavrne ponujeno pomoč. Da obstane pred plinsko jeklenko in obrne ventil. Šel sem v tisto plinsko celico, kjer se je že zbralo občinstvo. Bučen aplavz. Kričanje in vriskanje, sam pa sem pustil, da me fiksirajo na stol, mi zavežejo oči in me povprašajo, kako se počutim. Rad bi rekel, da mi je slabo, da bi šel raje v hladilnico med "obeske". Plin je začel uhajati skozi ozko cevko. Ščegetalo me je po nosnicah in sapniku. Kašljal sem in se dušil. Gledal sem zamišljeno ljudstvo na tribunah. Bilo je le namišljeno ljudstvo. Zmanjkalo mi je sape. Vse moči so mi pošle. Bil sem v smeteh. V mrtvašnici. Med trupli. Med iztrebki. Dobrodošel med vsemi. Dobrodošel doma. Dobrodošel na kolesu, na mostu, v vozičku........., kjer koli že je. V smeteh. V Lojzovi glavi. V moji glavi ga ni. Kakorkoli. Obstal sem za zidom in prižgal televizijo. Poročila. Serije. Lahko noč, Amerika, kjerkoli že si! Nato pregori mikrofon, kamera in direktor filma pade po tleh.