Noben ni vedel

Kar pet nas je bilo. Jaz in 4 sedeži. Dobra družba, majkemi. Prvi sedež s zaporedno številko 23 je bil postavljen tik ob oknu. Mislil sem, da bom okno zamenjal za ogenj, vendar se to ni storilo. Preveč pazljiv sem, natančen pa premalo. Kakorkoli je že bilo, sedeža 23 se je dotikal sedež s kataloško številko 24. Pustimo kataloge in zaporedja. Ta dva sedeža sta bila poparčkana. Kot v Betlehemu sta me molče opazovala. Njuna ročaja sta bila na prvi pogled tonična, a to me zaradi dolgega dne ni nahranilo, saj nisem (bil) pristaš dobre hrane. Mogoče je bil tistega večera strogi post. Le kdo bi to vedel......, saj so preroki pozabljeni, vedeži pa samo lažejo. No, kakorkoli, vsi se kdaj zlažemo, saj ne moremo govoriti resnice. V tem zlaganem svetu, do roba nafilanem z morečo kvazi moralo, le-ta pa je problem za komercijalo, zavajanje in pridiganje. 

Ne zamerite mi, ker sem nekoliko odplaval od bistva. Na moji levi se je sklanjal sedež številka 25. Gledal je skozi okno, po katerem so se plazile muhe, mravlje in komarji. Najbrž so bili res samo komarji, sedež pa je gledal v daljavo, kjer je raslo nekaj sadnega cvetja. Sadnega drevja. Mislim, da so bila drevesa. Najbrž le drevesa. Posušena. Gola. Neprimerna za naravo. No, poleg sedeža 25 pa je čepel sedež, na katerem je bila številka 24. Oznaka. Stigma. Štempelj. Le kdo bi vedel, kaj je to v resnici pomenilo? Kakorkoli je že bilo, na tem sedežu sem sedel jaz sam. V bistvu le moja rit. Raje ji bom rekel kar zadnjica, saj sem nanjo zelo ponosen. Ja, včasih so mi ljudje radi rekli, da sem navadna rit, kar mi je zlezlo pod kožo. Da se ne bom preveč spuščal v podrobnosti, bor raje napisal, da so bili vsi štirje sedeži........lepi. Klasika. Romantika in še kaj.......lepšega.

Prvi sedež je bil rdeč. Rdeč je bil tudi drugi sedež, tretji in četrti pa sta bila prav tako rdeče barve. Neverjetno. Kakšno naključje. Kakšna realnost. Rdeča barva zagotovo kaj pomeni. Le kdo bi vedel?

Spuščal sem se, a ne v dremež. Utapljal sem se v melanholijo in apatijo. Pravijo, da je večina melanholikov dobre volje, apatični ljudje pa so vedno v formi. 

Pet minut pred sedežni sem stal na zunanji strani. Pred oknom. Pravzaprav pred vrati. V notranjosti so bili tisti štirje sedeži, čeprav jih je bilo več. Kar 400. Tega nisem vedel. Vsak sedež je............ No, vsi smo le ljudje. Med nami vlada humanost, ki ji ljubkovalno rečem kar "človeškost". Če se nekoliko odmaknem od "ledrastih zicov", naj se dotaknem ljudi. Tistih ljudi, ki smo čakali na vstop. Brez razlogov in obveznosti, čeprav smo vsi imeli svoje želje, svoje potrebe in, ne nazadnje, svoje cilje. 

Gledal sem. Nepremično sem buljil v tablo pred seboj. Morda je bila le tabla, zdi pa se mi, da je bila ulična svetilka. Ja, prepričan sem, da je bila svetilka. Luč v temi. Luč med nami, ljudmi. Luč, ki poživlja mene, tebe, njega in, če je potrebno, tudi njo. Klasika. Romantika in še kaj........hujšega.

Pred menoj je bila kuverta z napisom: OSEBNO. Na njej je bil nek raztrgan listek, ob njem pa dve nalepki. Na prvi je bil narisan nasmejan obraz, na drugi pa žalosten. Gledal sem. Dolgo, dolgo sem gledal, a se nisem zavedal, da bom svojo zadnjo plat prav kmalu položil na sedež s številko, ki sem jo že zdavnaj pozabil.

Od nekod je pritavala ženska s črno torbico v roki, z vranje črnimi lasmi in usnjenimi hlačami. Z velikim zanimanjem sem gledal tisto njeno črno torbico. Le kaj je imela v njej? Kdo bi vedel......... Dama se je brez kančka usmiljenja šetala med ljudmi. Prvega je prosila za drobiž, drugega za gotovino, tretjega, četrtega in petega za pivo, ostale pa za..........kar nekaj.

Zdelo se mi je, da je narkomanka, pijanka, cipa, mogoče celo brezdomka. Zdelo se mi mi je, da jo od nekod poznam, a pozno je bilo, temno in na nebu je svetila luna. Bleda luna. Tista črnuhinja je hodila od človeka do človeka in "žicala". Kot ciganka. Prvi jo je grdo pogledal, drugi se je obrnil stran, tretji, četrti, peti in šesti pa so ji podali informacijo, naj izgine kam drugam. In je šla. Spet k prvemu. V mislih je imela..........slabe reči, meni pa se je zdelo, da jo od nekje poznam. Končno je dama prišla tudi do mene. V "cik-cak" ritmu. Najprej me je lepo pogledala, nato pa začela žlobudrat nerazumljive besede. Verjetno si je mislila, da me bo zmedla, zato sem jo tudi sam pogledal naravnost v zadete oči: Ne razumem te! Povej še enkrat! Odšla je. Nekam drugam. Na še eno rundo. Na kolena. V horizontalo, kjer se utaplja vesoljni svet.

Gledal sem skozi okno na tiste lepe hribe, gore in planine, čez kake pol minute pa ženska ponovno pricaplja do mene. Bila je kar precej zadeta, najbrž pa je tudi veliko pila. Najbrž se že dva tedna ni stuširala, jedla pa tudi ni, čeprav je pod oprsjem nosila ogromen trebuh. Vprašala me je, če se lahko vsede poleg mene. Nisem imel pomislekov: Kar vsedi se, saj ne grizem! Zopet je nekaj zažlobudrala, nato pa mi ponudila roko: Živjo, jaz sem Doroteja! 

Preden sem ji tudi sam uspel povedati svoje ime, me je vprašala: Maš kaj denarja? Zgodba se je odvijala zelo počasi, sam pa sem ji odločno odvrnil, da nimam čisto nobenega kovanca, čeprav sem imel poln "kufer" prtljage, vrečk in zemljevidov. Bil sem namreč na poti v genezo, le-ta pa na globusu ne obstaja. Le kdo bi vedel, zakaj?

Denarja običajno ne nosim s seboj, da lažje govorim resnico. Tudi tokrat sem bil iskren. Punca je šla na še eno rundo. Dve pločevinki piva in dve črtici belega prahu. Vse je bilo določeno. Vsa omamljena si je zavihala rokav in se vsem na očeh pošteno "piknila", nato pa šla na tretjo rundo. Sam sem bil zelo zaspan. Preveč, da bi govoril, tuhtal ali razmišljal, v daljavi pa se je četverica pogovarjala o počenih prezervativih, kar me je zmedlo, tista "totalka" v črnem pa je padla po tleh. Noben ni vedel. 

Prvi jo je ozmerjal s prasico, drugi z norico in tretji s kmetico, jaz pa sem ostal hladen. Pogledal sem jo v oči. Zaspane oči, sanjave in utrujene. Motne so bile, njihova lastnica, mlada Doroteja, pa je na dan prišla z novo idejo: Daj, daj mi kaj denarja! Rabim za hrano! Daj, prosim te! Ostala publika naju je gledala. Niso vedeli. Tudi sam nisem vedel, od kje naj potegnem šilinge, a delal sem se popolnoma hladnega. Doroteja je zavzdihnila: Joj, kolk sm jst pjana! Od nje sem pričakoval, da bo omenila tudi kako plesno drogo, a revica je povesila glavo in v trenutku trdno zaspala. Spala je med gorami, med oceanom, v nebesih in peklu, sam pa sem zamišljeno gledal v svoje spreobrnjeno mišljenje. Slišal sem glasno smrčanje, hropenje in vzdihovanje, ki je prihajalo iz ust lepe Doroteje. Zdelo se mi je, da jo od nekje poznam, zato sem jo pustil pri miru. Razlog? Brez razloga.

Ljudje so naju opazovali in se obenem zgražali nad najinim početjem, dretjem in spakovanjem, midva pa sva si gledala iz oči v oči. Moje so bile zelenosive, Dorotejine pa krvave, motne in verjetno tudi vnete. Spala sva. Drnjohala. Smrčala in uživala na način, ki sva ga poznala le midva.

Bila je torej Doroteja, čeprav sem si ime izmislil. Bila je brezdomka, pijana sirota in vsak dan zadrogirana žrtev same sebe. Njeni črni lasje.............. Sploh ni imela nobenega lasu. Njena črna torbica je bila..........."nikakva".  Raztrgana, umazana, preluknjana. Ko bi le vedel, kaj je v tej torbici? Hja, bilo je le nekaj pomečkanih papirčkov in zavitek z robčki. 

Zgodba se ni nadaljevala, saj sem jo ustavil. Ustavil sem se pri Doroteji. Pri človeku, bolje rečeno, pri sočloveku. Umazanem, lačnem, pokvarjenem in hudobnem. Ni bilo vse v tej lakoti. Bilo je v življenju, ki si ga človek zasluži, to življenje pa terja trpljenje. Pozabil sem na njeno torbico ter se zazrl v mojo. Rdečo. Belo in plavo. Junaško. Junaško sem segel vanjo. Noben ni vedel, da imam notri revolver. Saj ga sploh nisem imel, a to pustimo za na konec. 

Vzel sem ga, preveril naboje, nato pa usmeril proti Dorotejini glavi. Ciljal sem ji med oči. Krvave, proseče in hrepeneče. Bil je čas za sanje. Moje, tvoje, njegove in, ne na zadnje, Dorotejine. Mirno sem pritisnil na petelina. Zaškrtalo je in počilo. Spustil sem ji metek v glavo. Doroteji. Doroteji, ki sploh ni bila Doroteja. Ustrelil sem, ona pa je padla. Ranjena in še bolj ranjena. Bila je ranljiva, tega pa ni vedel nihče. No, le jaz in moja pištola s slepimi naboji. Na koncu sem spoznal, da je svet, na katerem živimo, še bolj slep od dejanske slepote.

Doroteja je mirno ležala in spala. Saj sploh ni bila Doroteja. Bila je moja..........Teja. Bila je Mateja. Še nihče je ni videl, razen mene, ki v tem trenutku nepremično sedim na neoštevilčenem sedežu.

Nekoč jo bom zagotovo vzel za ženo. Nekoč jo bom zagotovo poljubil. Rekel ji bom, da je zoprna, hinavska in zlobna. Gledal ji bom naravnost v oči. Mogoče jo bom klofnil, mogoče izgubil, pa saj ni važno. Mateja je le Mateja. Ima krasne rdečkaste lase, očala z visoko dioptrijo in nekaj (10-20) odvečnih kilogramov. Ne vem, zakaj je tako debela. Ne vem, zakaj je včasih vesela, drugič žalostna in tretjič na dnu. Vem le, da je iskrena in realna. Take še nisem videl nikoli. Tudi Mateje, če sploh je Mateja, še nisem videl, saj ne obstaja. Čas je za maškarado. Tudi sam si bom nadel masko in zaspal kar na sedežu, ostali pa naj razpravljajo o počenih kondomih, skupnem tuširanju in namakanju v zaigranih vodah.  

Silent Hill Full Movie

Sylver Turn The Tide Original Version Extended

Gremo na vrh hriba - by Uroš Bilban

Šnofu se pokvari avto - by Uroš Bilban

Uroš Bilban - recept za kavo

sanacija

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/145200/odprtje_sanacije

Uroš Bilban - Polde kliče Polanca

Uroš Bilban - Kremšnita ya-man

Uroš Bilban - pesem o Frančku

Uroš Bilban - Frančišek

pesem.si

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/144964/imobilizacija

dobrodošli doma

Včasih sem rad kolesaril. Vsak dan. No, včasih. Občasno. Včasih sem na koncu popil pločevinko redbula, včasih pa se mi je bicikelj pretrgal na dvoje. Včasih. V času kislih kumaric. Peljal sem se vzdolž reke. Rib na vidiku ni bilo videti. Baje so obupale. Včasih se tudi ribam zmeša. Na mostu čez reko je stal starejši par. Ona je imela kakih 80 kilogramov, on pa zmršene sive lase. Ni bil ravno plešast, ona pa ni bila manekenka. Preko mosta sta peljala otroški voziček. Na kolesih. Z ročajem. S košaro. S senčnikom. V vozičku je nekaj spalo. Ves čas se je hihitalo, preizkušalo napetost radijskih baterij in sesalo nožni palec. Sceno sem sprejel v svoje možgane. Postavil sem se v vlogo Pitagore. Tudi sam sem stopal preko mosta. Na levi strani voda, na desni voda, pod mostom pa nekaj odvrženih čevljev in efektivno naravnana voda. Najbolje bi bilo, če bi se lotil čiščenja, a pred menoj je bila dolga pot. Dolga kakor čreva in naporna kot jutranja slabost. Odprl sem prtljažnik. Bil je odprt. Ko bi le vedel, kam sem dal tisto črno vrečo za smeti. Mogoče jo je vzela Matilda. Saj veste, tista gospa, ki deli dobre nasvete, koristne nauke in bogate izkušnje. Bila je sredi nas, malih otrok. Razlagala nam je o migreni, čebeljih pikih in ribiških trendih. Med nami je bila tudi mala cigančica. Podhranjena, umazana in razočarana nad svojimi pokakanimi kavbojkami. Gledal sem v reko, mislil pa na tisto pokveko izza čebelnjaka. Neka stara ženička, ki je v popolnoma praznem košu tovorila praznino. Imela je, čeprav nisem verjel, dvajset piščancev, cel paket povojev in oslovski kašelj. Lahko bi rekel, da je bila totalno zmešana, saj je bilo vse, kar je imela v življenju, le okno. Zavese so bile zaradi varnosti spuščene, okno pa zaprto. Starka je nekega dne v navalu panike razbila ogledalo ter skočila z bicikla. Jaz sem ga vozil, z njim operiral, komuniciral in sekal ovinke. Mudilo se je. Na grad. V Metalko. Na most vzdihljajev, pod tuš in k tabli s pomenljivim napisom: 20. Na gradu številka dvajset. Preden sem zaslišal dobrodošlico, sem opazil palčka, ki je na hrbtu tovoril ogromno vrečo, podobno žaklju. Se žakelj piše z "j"? Tisti godrnjavček je s težavo nosil težko breme. Breme, polno kosti, razpadajočih organov in trohnečih tkiv. Parkiral sem kolo. Zaklenil sem ključavnico, nato pa se približal dedku: "Gospod, vam smem pomagat?" Pogledal me je v zobe. Prepričan sem bil, da mi jih zavida. Nesel je šverc robo h kontejnerju, jaz pa sem mu želel pomagati. Res, prisopihal je do mrtvašnice, nato do krematorija, kjer se je izgubil na nekem kovinskem mozaiku. Kasneje sem spoznal, da je starčku ime Lojz, da nima zob in slep je po vrhu vsega. Sedel je v parku, se tresel v svojem pomanjkanju, sam pa sem šel h kolesu. Ključavnica je zaškrtala: 2265. Geslo sem poznal že od samega začetka. V reki je plavalo nekaj morskih deklic, na nebu pa je sijalo mrtvaško sonce. Vsak bi si ga samo želel. Vsak bi si kdaj pa kdaj zaželel na hrbtu občutiti kaj gumijastega. Kaj staromodnega. Kaj klasičnega. Pekočega. Izpljunil sem gosto slino in odpeljal. Kolo je bilo brezhibno. Lojz, ki sem ga pred slabo uro videl za gradom, se je še vedno tresel, mencal s koleni in čakal na novo žrtev. Popil sem še dva redbula. Preden sem prispel domov, sem prečkal še vsaj deset rek, kar mi je vzelo pet ur, pol minute in dva trenutka. Bil bi na konju, a bil sem že doma. Bil bi na cesti, a bil sem doma. Pred talarjem kosmičev. Lojz je medtem jahal svojo črno vrečo. Nekaj gumijastega je bilo v njej. Nekaj gnilega. Nekaj odmrlega tkiva. Naslednji dan sem se zopet odpravil tja. Tokrat sem šel peš. Na hrbet sem si poveznil torbo, polno težkih kamnov. Težkih smrtnih grehov, katerih lastnik me je gledal z notranjosti varovalke. Nesel sem. Na grad. V založbo. V avto, med varovalke in na stopnice svoje mladosti. Čutil sem, da bom moral na kolena. Pod publicirani socializem, v vrč vode in v debele delavske rokavice, ki se krčevito oprijemajo vrtalnega stroja. Sveder me je nežno ščegetal po podplatih, polnih koruznih kosmičev. Lojz se je umiril. Skril se je v svoj brlog. Slava mu. Hvala in čast mu za mladost, cvetje in deflorirane trone. Spomnim se, da sem se nato znašel pred napisom: DOBRODOŠLI DOMA. Bili smo trije, a le jaz sem bil dobrodošel, čeprav se naš gostitelj do mene ni obnašal nič drugače kot do ostalih dveh. Trije smo bili. Levi me je nesramno žalil, mi pljuval v obraz in mimo obraza, desni pa je bil drugačne vrste razbojnik. Ni visel na križu, ampak pod sterilno gilijotino. Vprašal me je za nasvet, a svet je bil presvetel za nasvete. Griža me je dajala. Imelo me je, da bi stopil skozi vrata, saj sem si zaželel krožne vožnje. Torej, bil sem dobrodošel, gostitelj pa oblečen v iniformo, zakravatan in nadišavljen z nekim sprejem. Za očali je tovoril misteriozne oči. Tapkal je po mizi. Trkal je, udarjal in razbijal toliko časa, da sem popenil in njegovo tajnico posvinjal s post-stresnim afektom. Zastokala je: "Pomirite se, gospod!" Bil sem umirjen, na hodniku pred konferenčno dvorano pa je ležala impregnirana lolita. Krehala je, se davila in gagala toliko časa, da jo je tajnica grobo zlasala in ozmerjala z zmešano psico, čeprav štirinožci ne sodijo v separeje. Občutil sem distanco do polente, možak s kravato pa me je vprašal za mnenje. Moja opcija se je nanašala na avdienco treh, štirih, petih, šestih ali sedmih nevidnih ljudi. Tavali so po stopnicah, se garbali z berglami, metali z vozičkov in opevali tišino, le-ta pa je pobegnila skozi EXIT. Ni bila dobrodošla. Vstopil sem na hodnik. Najprej sem srečal nekaj mladine, nato nekaj reporterjev in na koncu delavca. Poznal me je. Bil sem mu kot brat. Takoj je skritiziral moje pokakane kavbojke, nato pa sem moral na oddajo. Daleč proč od ponorelega sveta. Za zid, kamor sodi le objokovanje, slinjenje in opevanje tišine. Kaj naj rečem, mogel sem se sleči. Moral sem pod hladen tuš. Moral sem se zdrgniti, zloščiti in potegniti nekaj zgodovine, religije in vonja po smrti. Nag sem bil. Ob meni neka plinska jeklenka, dva ventilčka in strah. Plinasti strah, ki je napolnjeval tisto plinsko celico. Mojster je ugasnil luč, prižgal televizijo in nastavil program. Risanke. Kriminal. Kviz. Politika. Solze. Maraton. Norost. Norost v otroškem vozičku kjer sem spal v upanju na odhod v plinsko celico. V možganih sem imel še nekaj kisika ter sporočilo, da sem dobrodošel. Upal sem, da bo kdo kriknil, zaječal, zaklel............ Ničesar od tega se ni zgodilo, saj je plin že uhajal skozi cevko. Udaril sem po mizi. Spregledal sem mrtvega Lojza, kozarec z vitamini in gluho sovo na podzemni. Oči so se mi navidezno zaprle. Zakašljal sem. Bil sem popolnoma zanemarjen, pijan in poln smrtonosnih plinov. Odvil sem v sanitarije, kje sta me nemo opazovala dva apostola. Oba sta tajila, da me poznata, nato pa se je prvi spremenil v črno vrečo, drugi pa je zlezel vanjo in imitiral truplo. Glava me je bolela. Bolela me je moja vijugasta cesta in volnena kapa. Bil sem izgubljen, a vselej dobrodošel med genskimi mutacijami. Obrnil sem se na levi bok. Bo vsaj kdo zakričal? Bodo koga odpeljali na svež plin? V celico? V prazno celico, kjer so želje ukazi. Kjer se stoli smejijo in kjer se polnijo vreče. K meni je stopil mož. Na berglah je slonel. Bil je poleg invalidskega vozička. Bil je priklopljen na tisoče aparatov, hranjen po cevki in obsojen na linčanje. Bil je le prikazen. Bil je le nočna mora, padec s trajekta in pogled na zadnjico lepe sirene na drugi strani ograje, kjer je svet povsem drugačen. Stroj se je ugasnil. Delavci so odšli, meni pa je sogovornik brezusmiljeno razlagal o nekem Ostržku, palčkih in prašičkih. Zdelo se mi je, da je novinar. Res, bil je novinar, ki si je domišljal, da sem junak filmskega platna. Domišljavec. Grešnik. Kolesar in tisti, ki prihaja, da podoživi dobrodošlico. Da zavrne ponujeno pomoč. Da obstane pred plinsko jeklenko in obrne ventil. Šel sem v tisto plinsko celico, kjer se je že zbralo občinstvo. Bučen aplavz. Kričanje in vriskanje, sam pa sem pustil, da me fiksirajo na stol, mi zavežejo oči in me povprašajo, kako se počutim. Rad bi rekel, da mi je slabo, da bi šel raje v hladilnico med "obeske". Plin je začel uhajati skozi ozko cevko. Ščegetalo me je po nosnicah in sapniku. Kašljal sem in se dušil. Gledal sem zamišljeno ljudstvo na tribunah. Bilo je le namišljeno ljudstvo. Zmanjkalo mi je sape. Vse moči so mi pošle. Bil sem v smeteh. V mrtvašnici. Med trupli. Med iztrebki. Dobrodošel med vsemi. Dobrodošel doma. Dobrodošel na kolesu, na mostu, v vozičku........., kjer koli že je. V smeteh. V Lojzovi glavi. V moji glavi ga ni. Kakorkoli. Obstal sem za zidom in prižgal televizijo. Poročila. Serije. Lahko noč, Amerika, kjerkoli že si! Nato pregori mikrofon, kamera in direktor filma pade po tleh. 

čokolada

Hodil sem med tihimi sencami in pogledi, polnimi nedokončanih zaključkov. Sijala je bleda luna in zdelo se mi je, da slišim žuborenje morskih valov. V podzavest se mi je zasidral nek neznan občutek, ki ga nisem poznal. Naj si strgam verižico, se je glasilo to, v občutek spremenjeno sporočilo. Leva roka je hitela k verižici. Moji zlati ketnici. Sploh ne vem več, od koga sem jo prejel in kdaj. No, sedaj pa je bila nalepem raztrgana. Za proceduro nisem rabil kaj dosti truda. Končano je bilo. Dopolnjeno. Vdihnil sem nekaj svežine, a s pokopališča na drugi strani ulice me je zapeljivo vabil kamniti kipec krilatega dekliča. Angelček, bled kot stena, a kljub temu ves veličasten. Nisem si upal........., nato pa mi je nekdo zatrobil. Zahupal, če povem malo bolj slovnično. Črn ameriški terenec. V njem je sedela gospa z druge strani. Nisem mogel........, ampak bila je tako nora, tako ritmična in tako je dišala po prašku. Belem. Najboljšem. Uvoženem s tujine. Da bi pregnal impresijo, sem obe roki frajersko vtaknil v žepe in se še bolj frajersko nasmehnil. Sam sebi in železni gospe, ki se je bala teme. V levem žepu sem imel dva žetona. Eden je bil za na avtobus, drugi pa je prvemu delal družbo. Kakšna pokvarjena in hinavska družba! Nasmeh se je odpeljal, sam pa sem si privoščil nekaj trenutkov oddiha. Oddahnil sem si, nato pa pomislil na kavč, ki me čaka v domači hiši. Gotovo me zelo pogreša. Hmmmm. Ja, zelo me je pogrešal, a bil sem prepričan, da mu družbo dela kak drug fotelj, ali preproga, ali pa parket. Leseni parket, ki ga nikdar ni bilo. Od praznine, ki jo sebi na ljubo obravnavam pozitivno, me je stisnilo v želodcu. Najprej sem odvrgel oklep, sabljo in ščit, nato pa sem se zagledal v zvezdnato nebo. Kar nekaj zvezdic me je gledalo z devetega nadstropja. Gledale so samo mene, saj sem jim bil podvprašaj vprašanja. Da bi zaključil vprašalno trditev, sem se nalepem odločil, da grem kupit čokolado. Čez cesto. Na bencinsko črpalko, kjer je skupina osirotelih deklet drgnila vetrobrane ameriških terencev, saj v tistih časih drugega dela ni bilo. Punce so vedle, da se krast ne sme. Vedle so, da se ne sme pobijat, poniževat in manipulirat s tem in onim. V tistih časih so bila dekleta drugačna od današnjih. Takrat so bile vse punce, če posplošim, nore na čokolado. Tudi fantje smo imeli enake fetiše, vendar so bili drugačne, bolj možate oblike. Torej, vstal sem iz groba ter se odpravil do črpalke. Pumpe. Petrolove pumpe, kjer je bilo polno rezervoarjev z bencinom, nafto in ostalimi kemikalijami. Najprej sem šel na stranišče, nato pa po čokolado. Gledal sem bele stene, polepljene z italijanskimi plakati. Na njih lepe deklice med lizanjem čokolade. Vse rjave okrog ust in vse vesele od kalorij, sladkorjev in kalcija. Stopil sem v notranjost trgovinice. Tempelj. Katedrala. Muzej. Z eno besedo, pumpa. Vljudno sem pozdravil: "Dober večer!" Zadonelo je in bitje, ki je 2,3 metra stran od mene laično popravljalo brezhibno blagajno, me je pohotno pogledalo. Reklo ni nobene. Oba sva molčala, čeprav sem sam ob vstopu vljudno pozdravil. Tisti stvor je preko procesorja opazoval dogajanje v mojem lačnem trebuhu. Jasno je bilo, da si želim čokolade. Človek me je nemo opazoval in postajal sem nervozen. Živčen. Paranoičen. Kmalu sem spoznal, da pred menoj stoji ženska. Rjavkasti lasje, rjave očke, rjava majica in rjavkasti sandali. Vse rjavo kot čokolada. Slastna, polna cukra in vitaminov. Rjava, a v bistvu pošteno zarjavela. Kot kaka stara stoenka. Ni bilo časa za sprenevedanje, zato sem stopil k dekletu in v zameno za denarno nagrado od nje zahteval čokolado. Bil sem direkten. Neposreden, če se izrazim slovnično. Odgovor, ki je prišel iz njenega žrela, je bil očiten: "Ja, na blagajni pa res nimamo čokolade! Poglej na tisti polici. Tisti, tisti in tisti. Aja, kakšno čokolado pa sploh hočeš, frajer ameriški?" Moje besede, ki so zvenele epsko, etično in teoretično, so bile: "Navadno čokolado bi!" Bilo je jasno, da bom zdaj, zdaj okrog ušes dobil eno dobro zamaščeno čokolado, vendar sem se uštel. Dekle je hitelo s preštevanjem, seštevanjem in odštevanjem denarja, ki ga sploh ni bilo, sam pa sem se zagledal v prelep dvorec, ki je krasih nedrja mlade čokoladne razvajenke. Na koncu sem se zadovoljil s koščkom sira, a kmalu sem spoznal, da mi je zmanjkalo žetonov, avtobusi pa so bili že pospravljeni v omari. Jaz in tisto dekle sva bila sama. No, ob nama je bilo še moreče vzdušje, a slednjega se s prostim očesom ne vidi. Najprej sem mislil, da bo mladenka zajokala, a zopet sem se uštel. Za začetek si je počasi obliznila ustnice, nato pa si je s kazalcem povrtala po ušesu ter dodala: "To počnem vsak večer!" Po končanem dvorjenju, ki je spominjalo na lov za izgubljenim zakladom, sem le prišel do čokolade, punca pa do spoznanja, da se ji je vnel levi bobnič. Hitro je prenehala z vtikanjem prstov v sluhovod in mi naslednji trenutek ponudila nekaj prospektov. Nisem vedel, zakaj se ji sploh gre, zato sem z usti, polnimi čokolade, izginil izpred njenega obličja, oprsja in čokoladnega trebuščka. Zunaj sem v miru popapcal celo čokolado, papirček pa sem frcnil preko žive meje, kjer je bila telefonska govorilnica. Lahko bi se šel malo pogovarjat z njo, s telefonom, slušalko, ali pa kar s številčnico. Imel sem dovolj časa, zato sem si zažele nekaj pregrehe. Nekaj intimnih pogovorov z vročo vsebino. Kot vroča čokolada. Moje drobovje je bilo nasičeno s kakavom, tam notri pa je manjkalo nekaj bizarnega. Saj veste, nekaj, kar paše na pokopališče. Na deponijo "adijo". Gledal sem v rožnati izvod telefona in se pretvarjal, da se pogovarjam. Dejstvo je bilo, da sem z nekom v resnici govoril. Moje besede so bile slovnično pravilne in gladke kot moja poraščena brada. Najprej sem se slušalki predstavil, nato sem povedal nekaj očitnih verzov, za zaključek pa sem pritisnil le še pikico. Kot stari "Bokačo". Noge me niso več držale. Odvrgel sem oklep, meč in ščit ter se vsedel na rob obzidja. Imel sem dovolj časa. Kmalu so pred moje obličje stopili trije mušketirji. Trije inkvizitorji. Trije udbovci. Bili so zelo prijazni z mojim oklepom, telefon pa je žalostno molčal: tu, tu, tu. Tudi sam sem pogovorno molčal, tisti trije pa so me strpali v črnega terenca. V glavi se mi je vrtelo. Tudi oni so bili precej slabotni, a tak je bil sistem, ura pa že pozna. Naštel sem kar devetindvajset ovinkov, čeprav jih je bilo le sedem. Naredili smo torej tri kroge. Tak je bil sistem. Iskal sem žetone. Zaman. Nato sem iskal zlato. Zaman. Iskal sem rešitev. Zaman. Izhoda v sili ni bilo, nato pa je padla prva batina. Direktna in neposredna. Zvil sem se v bolečinah, oni pa so lačno in strastno udrihali po moji zmedeni glavi, posuti s čarobnim praškom. Ko je bila lobanja izprašena, so izginili, sam pa sem gledal svoj dolgi jezik, posut s čokoladnimi mrvicami. V ogledalu sem videl nasmejanega hipija. Nisem bil sam. Pred menoj je bil bel papir, pisalo pa mi je govorilo: "Podpiši!" Hitro in površno sem prečital cel evangelij in desno spodaj narisal neko kraco, zraven nje pa datum, ki se ni ujemal z ostalimi podatki. Vstal sem in se nasmehnil. Hinavsko, potuhnjeno in hudobno. Rešitve več ni bilo, bil pa je čas za trganje zlatih verig in lepljenje plakatov na bele stene, ki so kar naenkrat postale sive. Telefon je izginil. Črpalke ni bilo nikjer. Železna gospa, ki je običajno božala okajene liberalce, je bila skrita na drugi strani žive meje, kjer je ležal papirček nedavno pokončane čokolade. Ostale so mi le še sanje, plesniv kruh, grenak čaj in pašteta, ki bi jo lahko uvrstil med zgodovinsko dokumentacijo. Postavil sem se v položaj nezavestnega, a ves čas sem bil pri sebi. Igral sem košarko, tenis in kriket, ves čas pa poslušal kašljanje, kihanje, riganje in kletve. Še vedno sem radovedno opazoval pljuča mlade dekline, ki se je igrala z vetrobranom in ves čas globoko dihala. Tak je bil sistem, ura pa pozna. Udarci po moji betici so se ustavili. Pulz se mi je normaliziral, zaspal sem in še naprej lepil znamke tja, kamor jih ne bi smel. Podpisal se nisem. Nikoli se ne podpišem pod svoj tekst. Ne vem, mogoče bom nekoč spregovoril s telefonom, a vselej bova oba molčala, saj s polnim žrelom čokolade ni kulturno prekrivati resničnih laži, pod katerimi se ne bom podpisal.