Starček

Kdo si?

Kaj hočeš od mene?

Ti, starec prelepi,

ti, ki mi ponujaš lizike, čokolado in svoje truplo,

kam bi rad skril svojo čelado,

preluknjano in prerešetano,

pod čelado imaš le plešo sivo,

me boš preoral kot pšenično njivo,

ves prepoten in prestrašen,

z vilami in grabljami,

z zoglenelimi očmi,

tvoje očke dajejo vse,

kar je lepo,

lepe tvoje trdne roke,

ti,

ki si dal moke,

v hormonih sred barake,

v pregrehi brez oznake,

v čudežih pod levim palcem,

s prstanom na 1.kazalcem,

daj,

odpelji me v teater,

saj me noče moja mater,

ta z očetom na podstrehi,

v čudežu in v pregrehi,

jaz pa derem se kot sraka,

tulim kakor plin z zraka,

v tvojem žepu svizec spi,

spi in kar preveč smrdi,

daj,

na vikend me odpelji,

daj,

pregarbaj me na silo,

daj,

pokaži spolovilo,

zajčka daj mi,

daj medvedka,

daj molčeč poljub od dedka,

ki po česnu zaudarja,

ki kot dober se pretvarja,

sam pretvarjam se v čudež,

psalmov tristo pred menoj,

zdaj, ko valjam se s teboj,

ki naramnice odpenjaš,

ki psovati me začenjaš,

ki kričiš kot strgan dohtar,

daješ mi in injiciraš,

skupaj z mano onaniraš,

kupiš sončna mi očala,

jaz pa rečem,

lepa hvala,

tebi,

dol sva se dajala,

da bi laže razumela,

da ljubit bi se začela,

daj,

pobegni med volkove,

daj,

nadeni mi okove,

da ne bom se več upiral,

skupaj s tabo onaniral,

črno luno operiral in zelo počas umiral,

ti pa boš po svoje sviral,

na ploščadi boš poziral,

se za fanteki oziral,

vse do konca svete maše,

ki ji vsako dete paše,

ki v detetu je strah,

ki pod smreko raste mah,

da nabereš ga z veseljem,

da poješ ga s kislim zeljem,

daj,

izgini tja čez most,

prej pa mi polomi kost.