čudaki

Poln lokal nas je bil sredi večera. Nihče od nas ni bil zmešan, normalnih ljudi pa med nami prav tako ni bilo. Risali smo po stenah, se polivali z vodo in ves čas gledali skozi okno v upanju, da se bo vsaj kaj zgodilo. Bili smo lačni in žejni. Pravica nas ni obdajala, saj nas je družila le resnica in mrak. Na mizi je bilo nekaj suhega sadja. Nihče se za zaradi uporniškega statusa ni dotaknil. Vsi smo samo gledali, medtem pa poslušali brnenje avtomobilov, ki so drveli v podzemlju. Na mizi, kjer je poleg hrušk počivalo tudi polno pisanih žurnalov, so v večini (99%) kraljevali kremasti bombončki. Mični. Privlačni in nadvse zapeljivi. Šef lokala, ki mu je bilo odveč biti šef, se je dolgočasil z monologijo, mi pa smo plezali po pletenih vrveh, ki so vodile na podstrešje. Tam je resnica sicer bila, vendar od vseh pozabljena. Bili smo že blizu vrat, ta pa se niso in niso hotela odpreti. Mrzlično smo si prizadevali prepoznat "password", vendar brez uspeha, zato smo se po drogu, premazanem s kokosovim oljem, preko protličja, polnega šefov (bil je le eden), spustili v klet, kjer je bilo nekaj izredno zanimivega inventarja. Dve starinski napravi za mučenje, nekaj "čarobnih", z ostrimi bodicami opremljenih postelj in ognjišče, ki je bilo skrito čisto zadaj, na drugi strani narejenega odra. Tam je obupno zaudarjalo po ožganem mesu, plastiki, laseh in osmojenem tekstilu. Tudi mi, bilo nas je 13, smo se dogovorili, da se malo pogrejemo. No, v bistvu smo se želeli ohladiti. Navili smo radio in se v vrtincih ljudomrzništva prepustili preteklosti, ki se nam je približevala. Obstala je na neki poziciji. Vsem se je zdelo, da "revica uboga" zaradi slabe vesti malo "cvika". Hiteli smo jo obmetavati, da je navadna "mevža", "seronja" in "strahopetka", vendar te naše izjave niso bile skladne s predpisi, nanizanimi na tabli tam zgoraj, v pritličju. Naša čustva so vrela in zavore so nam vsem popuščale, govoreče table pa nismo videli. Eden izmed nas, orjaški blondinec s prifrknjenim nosom in vražjim pogledom, se je odločil, da pogasi ogenj, kjer so tlela trupla neznancev, zatirancev in drugovrstnih sirot. Izvlekel je svojo brizgalno (fi.35) in s curkom, dolgim vsaj 4 metre temeljito namočil tisti prostor pod ogledalom, kjer je bil trenutek kasneje le še kadeč pepel. Blondinec se je na ves glas zarežal. Bilo je prvič, ko sem videl, da v ustih nima prav nobenega zoba, čeprav je bil za "škrbavost" še premlad. Tudi mi smo se mu pridružili in kmalu je bila cela klet polna smeha, greha in kesanja. Kmalu nam je postalo hladno. Skupaj smo šli do odprtega hladilnika, da bi si privoščili kak brokoli, korenček ali kumaro, a pred nami se je kar naenkrat pojavil "gospod glavni". Vse nas je na kratko ošvrknil s pogledom in zarjul: "Izginite gor, mularija pokvarjena!" Naš smeh je utihnil, a bil je zelo dobro zrežiran in podprt s scenarijem, naše blede obraze pa so krasile papirnate maske. V gosjem redu smo v zgornji prostor odracali za našim "gosakom". Bilo nam je zabavno, šef pa je segel v žep in izvlekel nekaj belega, trdega in nenavadnega. Nekaj tako ogabnega, da bi se še moped obrnil stran. Bilo je okrok pol četrte ure zjutraj in šef je s prirejeno kredo pričel pisati na tablo: "v tem lokalu je v vseh prostorih z zakonom striktno prepovedano uriniranje. Vsaka kršitev bo..........!" Šef se je obrnil proti nam in nadvse prijazno pripomnil: "Fantje, pa ne morete "scat" v tej hiši!" Jasno nam je bilo, da starcu ni do šale, čeprav je njegov glas zvenel dokaj solidarno. Drugi izmed nas, krepko zavaljen in mozoljasti rjavolasec, je z desnico dvakrat "čarobno" zavijugal, nato pa dlan, v kateri se je kadil kupček njegovih fekalij, pred nos pomolil šefu: "E-e-evo vam-m-m, tole je samo za vas, gospod šef!" Trenutek kasneje je po celem muzeju vonjalo po tistih rečeh, ki se običajno kopičijo v črevesju. Šef je ponorel. Od prvega do zadnjega nas je nagnal iz lokala ter nam zaželel lahko noč, lep vikend in vesele praznike. Njegove nasvete smo v skladu z zakonom upoštevali in se po kratkotrajnem postopku odstranili iz lokala. Nekateri so se odpeljali z avti, drugi z vlakom, midva, jaz in senca mojega greha, pa sva šla kar s "trolo". Polnoč se je bližala, čeprav je bilo že že proti jutru. Avtobusa ni bilo od nikoder, a kmalu sva se znašla na predzadnjem sedežu. Bilo mi je prijetno toplo, moj greh pa se je ukvarjal z mokrimi lasmi na vrhu zmedene glave, obrnjene zdaj na levo, zdaj na desno. Šofer se je ves čas "bunil", sam pa sem na vratu kmalu začutil dlan in potem še eno......dlan. Dve potni dlani sta ponižujoče grabili po meni. Nekaj časa sta mirovali in vsaj 14 postaj mi je bilo prav prijetno. Nato se je oglasilo: "Hej, kam pa potuješ, mali?" Tišina, potem pa: "Mali, greš na izlet?" Spet molk. Trajal je in trajal, nato pa se je spet oglasilo: "Tamal, a greš z menoj na pijačo? Se greva nekaj zmenit? Se greva peljat kam......?" Študiral sem, kaj naj bi te besede pomenile, na koncu pa sem spoznal, da bi bilo najbolje, če grem z njim na pijačo, pomenek, vožnjo......... Šla sva torej. Na pijačo. Na divjo vožnjo po divjini. Do onemoglosti sva se.........."furala", nato pa je počilo. Najprej je počilo v glavi njemu, nato pa še meni. Zabliskalo se je in hudo zagrmelo. Sam sem bil. V ednini, dvojini in množini. Vest me je pekla in s strahom v drobovju sem se skrival za grmovjem. Tišina. Moreča tišina, ki je trajala vsaj pol ure, nato pa so z neba začele padati zvezde. Izstopil sem iz avtobusa ter se zagledal v tablo, postavljeno ob robu ceste. Na njej je bilo napisano: POMAGAJTE! UBIL JO JE! VSE JIH JE POBIL TA KRIMINALEC!" Odločil sem se, da ga poiščem, a v resnici je bil, zdelo se vam bo smešno, le poljski zajec. Res smešno. Stopil je k meni in me prosil, če pokličem njegovo hči, a sem se uprl. Komu? Zajcu? Kriminalcu? Svojemu drobovju? Ne, ne, nikomur se nisem uprl, le nazaj sem pogledal. Moj pogled mi je mahal v pozdrav, zdelo pa se je, da mi žuga s pestjo. Če je sploh bilo res????