ZGODBA IZ SVETEGA PISMA

Bila je nedelja. Gospodov dan. Vaščani so hiteli k maši. Ura je bila pet do sedmih in cerkev je bila že polna. Župnik Benjamin ter ministranti so se v zakristiji pripravljali na obred svete maše. Zaigrale so orgle. Zapel je cerkveni zbor. Začelo se je. Benjamin je bil zelo priljubljen župnik, ki je znal nagovoriti vernike. Vsakič je povedal kaj novega, da pri maši ni bilo dolgčas. Nikoli. Zaradi tega so mladi in stari z veseljem hodili v cerkev. Med pridigo pa je župnik Benjamin govoril: "Bratje in sestre, dragi verniki, vse kar imamo, je minljivo. Minljiva je vsaka zgodba, vsa zgodovina in vsa prihodnost, a ni se treba obremenjevati s tem. Gledamo naprej in nazaj. Kje pa je sedanjost? Tukaj in zdaj. Zopet smo se zbrali pri daritvi svete maše. Veselimo se. Jaz se veselim vas vseh in tudi vi se veselite mene. Ne samo mene. Vsega se veselite. Veselite se vsega minljivega in vsega prihajajočega. Predragi verniki, minljivo je življenje. Moje, tvoje, od tvojega brata, sestre, soseda.... Moram vam zaupati, da me stvarnik kliče. Kliče me k sebi. Nisem žalosten. Nisem razočaran. Ni mi žal..... Kmalu pojdem tja.... Pojdem v nebesa, kjer je bog. Pred časom sem bil pri zdravniku in...... diagnoza: rak na debelem črevesju. Zelo hitro se širi po mojem telesu. Rekli so, mogoče še kak teden, dva......, pa grem. Na svojih ramah nosimo križ ter hodimo za jezusom. Bodimo ponosni. S tem ponosom gremo po poti življenja. Upam, da vas nisem preveč zamoril, vendar...... hja, ljubezen in...." Benjamin je pogledal v nebo nad seboj. Požrl je slino in nadaljeval z mašo. Vsa cerkev je zrla v nebo. V nebesuh smo doma, od tega ne sveta, nebes se veselimo, tja priti si želimo. Blagoslov. Maša se je končala. Župnik je odšel v zakristijo. Zagledal se je v sliko svete družine na steni. Rekel si je: "Zgodi se tvoja volja...." Kmalu je bilo dopolnjeno. Benjamin je odšel. Za vedno. Zvonovi so zapeli pesem slovesa. Žalostnega slovesa. Vsi so jokali, bog pa jih je tolažil. Tolažbe so bile dobro sprejete. Pa je prišel nov župnik. Pater Samo. Tudi ta je bil že v jeseni življenja, bil pa je karseda duhovit in originalen možakar. Najraje pa so ga imeli veroučenci. Ure verouka so bile polne smeha, petja in radosti. Bilo je nekega perka po verouku. Zunaj je lilo kot iz škafa. Mladež je odcapljala na svoje domove, mala Gabrijela pa se je spomnila, da je brez dežnika. Pa je rekel Samo: "Deklič, kaj ko bi pri meni počakala konec nevihte? Gotovo bo hitro nehalo padati. Pridi k meni, bova malo poklepetala!" Gabrijela ga je pogledala v modre oči. Zaupala mu je. Vsedla sta se na neudoben kavč v župnikovi pisarni. Beseda je dala besedo. Čvekala sta o vseh mogočih temah. Nevihta se je počasi umirjala. Jasnilo se je, ko je mlada Gabi zvedavo vprašala župnika: "Gospod, kaj pa najraje delate, ko ste čisto sam?" Savota ni vprašanje nič zmedlo. Spregovoril je: "Vsak večer, ko popijem čaj, grem v kopalnico pod tuš. Hladen tuš. Umijem zobe, pogledam skozi okno na vrt, se zahvalim za vse kar imam, česar nimam....... Oblečem se v pižamo. Zleknem se pod toplo odejo in prižgem svetilko pri postelji. Potem pa v roke vzamem tisto stvar, ki jo imam najraje. Polna je modrosti. Vsak večer jo vzamem in vesel sem, ker jo imam. Božji dar." Dekletce ga je gledalo. Župnik je nadaljeval: "Če želiš, pojdi z menoj v mojo sobo, pa ti pokažem to "zadevo."" Šla sta po stopnicah. V župnikovi spalnici je bilo prijetno toplo. Župnik je rekel Gabrijeli: "No, ti bom pokazal......" Punčara je bila vsa na trnih, župnik pa je poiskal tisto stvar ter ji pokazal...... biblijo.

NA STRANIŠČU

Neki modrec, sice ne vem kateri, je nekoč izjavil: Človeška psiha je kot straniščna školjka. če je redno ne čistiš, bo šel "drek" čez rob. Tega stavka sem se zapomnil, ker je življenjski. Sekret je treba vsakič pošteno spucat. Tudi tisto, kar imaš v sebi, moraš spraviti ven. Nekako. Tako je življenje. Taka je eksistenca. Tak je obstoj. Nismo rojeni zato, da bi umrli. Rojeni smo za življenje v Univerzumu. Le-ta pa je naš. Naše je vse. Vse kar imamo. Če gremo na detajle, na našem svetu ni hudobije. Prav tako ni dobrote. Če pa analiziramo življenje kot celoto vidimo, da je življenje ena sama hudobija in ena sama dobrota. Ko sem bil majhen fant, mi je mama bral zgodbico o volku in treh kozličkih. Opa, zatipkal sem se. Bila je povest o volku in treh prašičkih. Volk je bil v tej zgodbi ozaljšan z vzdevkom Hudobni. Toda, ali je bil res hudoben? To je vprašanje. Sploh ni bil hudoben. Boril se je za preživetje, za hrano, za obstoj. Če je bil lačen, si je moral privoščiti svinjino, da se je revež pokrepčal. Modra misel, kaj. V glavo pa so mi ubijali, da je volk hudoben. Tudi za medvede so pravili, da so hudobni. Tudi kače so tretirane kot hudobna bitja, v resnici pa samo "živijo". Dejstva o hudobiji in grehu so precej primitivna. Življenje je po eni strani tudi primitivno, vendar pa je celovito. Za to celovitost pa dobimo kazni in nagrade. Nihče ne more obstajati brez teh dveh pojmov. Nekaj dobiš in nekaj daš. Nekaj vzameš in nekaj ti odvzamejo. Pa se vrnimo k stranišču. Pojdimo na WC. Na stranišču je posebna energija, kjer se človek olajša. Izprazni si svoj mehur in črevesje. Nekareri med opravljanjem velime ali male potrebej berejo časopis, drugi žvižgajo, tretji telefonirajo. Človeško blato in urin imata specifične vonjave. Vsakdo bo rekel, da na stranišču smrdi. Da je ogabno. To še zdaleč ni res. To je proces prebavil in odvajal. To je bivanjsko. To je bivanje. Meni osebno se ne gnusijo straniščne vonjave. prav nič. Če poješ kosilo, moraš po nekem času oditi na stranišče ter se podelati. Če se napiješ limonade, boš po nekem časiu moral na "pišanje". Tako si to predstavljam. Sedaj pa k moji zgodbi. Vsak dan sem v Ljubljani. V službi sem kakih enajst ur. Delam optimalno in učinkovito. Za kavo nimam dosti časa, kot punce v Mercatorju. Tudi za malico si ne vzamem dosti časa, saj delam 100/uro. Običajno si okrog dveh popoldan vzamem toliko časa, da spijem kozarec vode. Zatem se vrnem k delu. Delam v pisarni. Delam v skladišču. Delam s strankami. Ne moti me, če me kritizirajo. Ne moti me, če so nesramni do mene. Jaz samo delam. Trudim se, da delam po vseh svojih močeh. Svoje napake in napakice sproti popravljam. Ko se sodelavci odpravijo domov, zame še ni konec delavnika, saj moram vse pisarne pospraviti, izklopiti elektriko in nastaviti alarm. Pred tem še pogledam, če je kaj neurejeno ali umazano. Iz službe odhajam utrujen, naveličan in poln vsega. Ponavadi mi glasno razbija v glavi kot na Šmarni gori. Pozdravljam mimoidoče. Nekateri mi odzdravijo zelo lepo in vesel sem. Zavijem vedno v isto  menzo, kjer me "personal" že dobro pozna. Natakarica Azra se mi nasmehne in jaz..... vrnem nasmešek. Sicer je Azra kar precej obilna in starikava Muslimanka, a na to ne gledam. Je samo bitje kot vsi ostali. Naročim pasulj z reberci, polbeli kruh in kozarec jabolčnega soka. Vina ne pijem nikoli, četudi pravijo, da je v vinu resnica. To sicer drži, a resnica je v vinu prav tako takrat, ko je vino v kozarcu, kot takrat, ko je rujna kapljica v želodčku. Počasi jem. Uživam v dobrem pasulju. Res je slasten. Hja, če delaš cel dan, si pa že lahko privoščiš nekaj malo bolj kaloričnega. Po obedu si privoščim skodelico kave brez sladkorja. Azra se nasmiha. Njen nasmešek je originalen, saj ima bolj redko zobovje. To mi je všeč. Človeka gledam kot celoto. Nasploh imam rad ljudi, med katerimi sem tudi sam. Sam sem, samski, brez žene, otrok in avtomobila. Ne živim za ženske, prav tako ne živim za otroke ali za bogastvo. Živim samo za sebe. Da preživim. Z Azro, prijazno natakarico v menzi se nekaj časa pogovarjava. Razlaga mi o svojih "komšijah". Prijetna sogovornica je. Preden odidem, mi vedno reče: "Vidimo se sutra! Opet pasulj!" Grem proti domu. Mimo Prešernovega trga. Tam je polno "energije", polno ljudi. Žalostnih in veselih. Tudi sam sem žalosten, da bi najraje zajokal na ves glas. Vesel sem, da bi skočil do neba. Veselim se vsakega trenutka. Veslim se resnice. Veselim se pravice in krivice. Ko hitim po Miklošičevi proti "Štacjonu", me prime...... na veliko potrebo. Hitim. Ne oziram se naokrog. Hitim. Na prehodu za pešce pri glavni postaju že kar mencam. Postaja neznosno. Komaj pridem do stanišča. Oh, končno. Hitro povlečem hlače in gate proti kolenom in sedem na školjko. Kdo vse je na njej sedel pred menoj? Ne vem. Me ne zanima. Začne se ritual. praznim sem. Cel "tovor" gre uz mene. Ko opravim potrebo, ko sta mehur in črevo prazna, se počutim bolje. Olajšano. Obrišem si zadnjico, običajno porabim vsaj deset lističev toaletnega papirja. Tudi ostali uporabniki stranišč na Železniški se poslužujejo enakim obredom. Nekaterim zaudarja, ko pridejo notri. Meni pač ne. Nekaterim se "gravžajo" zanemarjena stranišča. Ti so primitivni. Jaz nisem. Včasih tudi sam naletim na neizplaknjeno stranišno školjko, kjer je kaka oseba pozabila "potegniti vodo". Nekdo je imel hudo drisko. Nekomu se je zamašilo v odtoku. Vsakemu se lahko zgodi. Tudi meni se kdaj, a nič za to. Vsak dan, ko pri Azri pojem pasulj, grem po Miklošičevi na postajo. Vsak dan koristim stranišče na železniški. Včasih je moje blato gosto. Včasih imam drisko. Včasih tudi bruham, a bolj poredkoma. Dejstvo pa je, da stranišče le ni nekaj grdega. Je le deponija. Je vključeno v sistem. No, res je, da se nekaterim gnusi, res pa je tudi, da je enim všeč. Vsaj meni.

Dosije:Serijske ubice 1.deo(Trobecova pec)

The Dark Side of the MINIMAL TECHNO MIX 2017 �� FCKNG SERIOUS #1 by RTTWL...