Podnebje, katerega čutimo, se brez priloženih dokumentov stalno spreminja. Starost, na katero čakamo, naj bi bila lepa, dejansko pa bo mnogo lepša od pričakovanega. Globalizacija se stiska v majhni celici, napolnjeni s pravicami, hotenjem in dodatki v trdni agregaturi. Spomin nam peša, pešajo nam moči in navijanje in nabijanje se nadaljuje v neskončnost. Nikomur se ne sanja o tistem razvpitem www.internationals.com, ki je morda ves dehidriran in zjeban na fronti "menhetna". Kje je torej pravda? Tista stara pravda s pradavnine, ko še ni bilo svetlobe. Na obrazu potno čelo, ki skromno prosi za še, mi pa sestankujemo, prijateljujemo z ljudmi enakih pogledov na lajf, ves čas zasipljemo, kar je v bistvu že prekrito z bolečino, ki so jo imela naša srca, zdaj pa je ujeta v kripti. Nikoli ne bo odpuščeno. Na glavi je pravica. Resnica je mobilizirana, neučinkovita in nesposobna za demokratično ravnovesje med posamezniki, družbo in institucijami. Privatizacija nasprotuje privatizaciji, naslednji dan pa se prikaže zločesti predstavnik rotarije ter z dvema besedama med navzočimi podeli dejstvo: "Ker sem jaz tako rekel!" Vsi ga ubogajo, kljub temu pa se poslužujejo negodovanja, komentiranja in obsojanja petkovega 3. avgusta. Ni jim pomoči. Če bi začeli s peticijo, bi vanjo lahko nagnali vso skoncentrirano medgeneracijsko rajo. Smo za pravice. Za pravice do donacij in raziskovanj. Do družbe. Do digitalnih prijemov, nežnosti, grobosti in dostopnega poveličevanja smernic, naloženih na kartonasti papir, kjer nekaj piše. Nekaj z rumeno. Nekaj z zeleno. Nekaj z rjavo. Nekaj.............s pištolo v roki. Topla hvala za nazaj in za naprej! Ustavimo bitke. Ustavimo nasilje nad nedolžnimi mediji, nezaščitenimi ribničani in škocjančani. Vse je v naših rokah. Vse............... Bom raje rekel: Nič. Nič. Množični nič pred stavbo ničevosti. V ničevosti prevoznih sredstev in nezmožni parlamentarizaciji znotraj javnosti. Boj proti pravosodnemu sistemu, ki umazanemu pere lase, žejnega poliva s kropom, bolnemu pa injicira strupe. Zmagali smo v enem pomenu. V enem imenu. V enotni izbrisanosti. Zmaga je nerealna. Pravijo, da ljubijo svoje otroke, po drugi strani pa jim kradejo nezasluženo svobodo. V podnebnem aparthajdu. V nenavedenih razmerah. Gibanje, identično razpadanju finančnih inštitucij. Nekaj človeškega. Nekaj katastrofičnega. Nekaj, ki zveni pasivno, milo in patetično. Morda bo starš pod sinje nebo izpostavil svojo ogroženo kuverto z manifestom. Morda........... Bodemo nekoč ostareli, obnemogli in kruha siti / odžejani...... Na dogodku. Na svetu pedagoških postopkov palačinkarstva. Nevarnost. Sovražni govor. Sovražni seksizem in sovraštvo na obrazu aktivista. Le enega. Osamljenega. Potrtega. Ta v bolečinah išče kako dobro belo tabletko. Belo pilulo. Bledolično dekletce s tresočimi ustnicami in nekaj modricami na brezmadežnem obrazu. Nekateri........... Nekatere realne navideznosti. Neki postopki znotraj unicefarjev, ki čakajo na spremembe na šedulah. Področja. Slepe pege. Inovacije. Slab zrak. Posiljevanje z mopedi, kroskoti in džipi, ki so samo dodatek k logistični valuti. Ne gre brez dokumentacije. Ne gre brez otrok, da bi dočakali kršenje njihovih izsiljenih pravic. Lahko samo upamo, da bodo otroci živeli brez perspektive. Da bodo sprejemali konfliktivizem, pohujšanje, spolno svobodo, popuščanje malih možganov, osivele trobente pa.........jim bodo zgolj v potuho. Vse bo utihnilo. Življenje bo za nekaj časa pridržano, peticijo pa najete na www.biradivedeli.org. Ni nas veliko. Ni kanalov. Ni več tistega krasnega pogleda na velikanski kip ujetosti. Naj se vse skupaj nadaljuje, ker bosta avtonomija in integracija kaj kmalu postali iztočišče za mučenje in zatiranje tistih, kateri si te postopke zaslužijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar