Vsako vprašanje zahteva odgovor, odgovori pa imajo smiselno, ali pa povsem nesmiselno vsebino. Odgovori se običajno začno na začetku odgovarjanja, končajo pa se, ko oseba, ki je ravnokar prejela vprašanje, zaključi z odgovorom, včasih izgovorom, kdaj pa kdaj pa se pripeti, da se pojavi tudi kak pregovor, pregovori pa so zgodovinsko pomembni. Zase lahko priznam, da ne poznam nobenega dobrega pregovora, znam pa se pregovarjati ure in ure, a to ni pomembno. Vedno in povsod se sprašujem, zakaj me že celo življenje non-stop gnjavijo z vprašanji. Vsak dan moram poslušati: Zakaj si tako zmršen? Zakaj si len? Zakaj si ves usran? Zakaj lenariš po ves dan? Kaj bo s teboj? Kdaj se boš umil? Vprašanj je več kot preveč. Nekaj, no, 55% jih imam shranjenih na usb-ključku, ostale, ki pa so v manjšini, sem skril kar pod žimnico, na kateri pravkar brezskrbno, apatično in melanholično poležavam in med tem razmišljam o krivicah, ki jih doživljam že od rojstva. Vem, do smrti me bodo bolele, vendar bom, vsaj upam tako, še vsaj nekaj desetletij užival luksus in uživancijo, ki mi ju ponuja ta svet, na katerem mi je, nič se ne hvalisam, postlano s cvetjem. Toda, rožic se mi ne ljubi zalivati, saj moram najprej po kanglo, nato je treba najti vodni pedigre, nato pa je potrebno kanglo in vodo odnesti do teglca, v katerem.....tiste trobentice.......trenutek pred dehidracijo. Smilijo se mi, da bi zajokal, vendar zalival........ Ne, ne, ne bom jih zalil. Za nič na svetu. Mnogi si boste mislili, da se mi ne da, dejstvo pa je, da tega ne morem. Nisem sposoben. Nimam dovolj energije, nimam motivacije in nimam nobene volje, kar pa je najpomembneje, je to, da moram ležati pod debelo odejo, čeprav nisem bolan. Ležim, čeprav je še dan. Lahko bi šel ven špancirat, a sem raje notri. Navsezadnje bi lahko vsaj za pol minutke preluftal sobo, ampak okenska kljuka je predaleč. Lačen nisem, saj nisem na svetu, da bi stradal. Žejen nisem s podobnih razlogov. Če povem po resnici, me prav nič ne zebe, zaspan nisem, nič me ne boli, skratka, čisto kul mi je vse skupaj, saj nisem zato na tem ljubem svetu, da bi trpel, če pa trpijo drugi, je to njihov problem. Mene se to ne tiče. Ne bom trdil, da ne maram problemov, a že ob pomisleku na najmanjši problem se na moji koži pojavijo alergijske reakcije, ki običajno zahtevajo dolgotrajno zdravljenje, tretmaje, okrevanje in preventivo. Ne, tega pa ne zmorem. Nikakor. Nikoli mi ne bo uspelo. Nisem še probal, vendar vem, da mi ne bo. Ni varijante, čeprav mi nekaj brenči nad zmedeno glavo, locirano na topli odeji, mislim, na blazini. Na povštru, če povem po domače. Vse mi je tako domače. Cela soba mi je domača. Z vso robo znotraj sobe se imenitno razumem, navsezadnje pa me tudi prašni delci, ki se v abnormalnih količinah kopičijo po omarah, mizi, po tepihu in tudi na zgornji strani odeje, pod katero se crkljam s pižamo, saj so ljubice s preteklika od mene že pobegnile. Najbrž so šle v apokalipso, mislim pa, da so šle v lepši svet. Svet na drugi strani zamreženega okna. Vprašanje je, kaj sem iskal, poleg tega pa se pojavi tudi prašanje, koga sem iskal. Ljudje so me spraševali, zakaj si nisem poiskal vsaj kakega posrednika, jaz pa molčim. Nalašč. S Kljubovalnosti. Kljubujem namreč celotni fikciji, ki se je prikradla v moj svet, kjer sem dobro skrit pred zunanjim svetom, polnim kriminala, drog in trgovine z belim blagom. Tudi sam sem skoraj vsaki dan hodil k zelenjavarju. Kupil sem si solate, peteršilja, čebule, paprike in korenja. Če se zdaj spomnim na tiste prelepe čase, mi na oko pride solza, cmeravi ljudje pa so bolj ali manj nezaželeni, zato se na vso moč trudim, da ne bi jokal. Tudi če bi, me nihče ne bi slišal, saj sem zablokiral vse usb-ključke, raćunalnik, ki sem ga uporabljal, pa je po vsej verjetnosti v muzeju, kjer počiva pod lučjo, kamerami in prodajalci zijal, kustosi pa so zgodba zase. Muzeji se nahajajo na celotnem področju Slovenije, a kaj mi bo Slovenija, saj se nahajam tako daleč, daleč...…, odrezan od vsega balasta, dreka in zlata. Nekje med Izraelom in Višnjo goro. Na poti preko trnjevih oaz in zanemarjene žimnice, nad katero je stari radio, časopisje in ogabne vonjave s preteklih cajtov, ko smo s klapo igrali kitare, bobne, harmonike in frule. Sedaj teh uživancij ni več. Vse smo prodali, uničili, odložili na mesto, namenjeno turobnemu koncu. Ne, vse še ni končano, a jaz ne morem. Ne znam. Ni mogoče. Cela soba porisana s črtami, krogi, trikotniki in križi. Očitno je, da sem sam. Čisto sam. Ko bi imel vsaj kak support. Ko bi imel vsaj 0,5 potuhe. Imam le razbito glavo in v njej...…...ničesar. Nikoli. Nula. Absolutna ničla...….sem. Vprašanje. Grožnja. Zatiranje. Zatirajo me, ker sem ubog. Ubogi človek. Ubogi otrok in s sadizmom nafilan zabavljač. Narcis in pridigar na Gori. Na gori posmeha, kjer se vse pozibava in poigrava. Tega več ni. Sam sem. Samo jaz sem še ostal, za druge se mi jebe. V vetrovnem dnevu je nastalo nekaj sprememb. Nekaj preobratov in eno bistvo. Ne bom rekel. Ne drznem si reči, da ne poznam tega bistva. Ne bom se skrival. Ne bom uriniral po pločnikih zadete Ljubljane. Sploh ne vem, kdaj sem bil zadnjič v Ljubljani, med žabarji, damami in šmejkerji. Ni mi jasno. Noč, moje zadnje upanje. Vse je jasno. V želodcu me stiska, v prsih tišči, a jaz...….ne morem več. Bom poskusil odgovoriti na vprašanje, ako me poprej ne zgrizejo nadležne čebele, ose in sršeni.
