POMLADNA AROGANCA

Pomlad se je prikradla v naše kraje. S seboj je prinesla mnogo lepih in tudi malo manj lepih stvari. Vsega po malem. Vse skupaj je treba sprejeti z veseljem, veseljem do življenja, trpljenja in agonije. Naj ne pozabim akutnih bolečin, ureznin, podplutb in opeklin s strani vročega pomladnega sonca. Imamo ga za spomin brez bolečin in upanja na nekatere. Napišeš mu sporočilo z upanjem, muko in obligacijo, on pa.......... ti zareži v obraz. Obraz brez izraza. Takih ksihtov je veliko, vedno več, nešteto jih je. Prišli so iz preddverja nekega porušenega objekta. Iz legla mrhovinarjev, statičnega električnega toka. Batine, psovke, grožnje in (ne)moč. V bistvu volja do (ne)moči. Kaj bi bilo, če nihče ne bi pretakal solz. Solz brezplačnosti. Kaj bi brez tistih, ki jim daš listek s sporočilom in..........greš svojo pot. Tvoja pot pelje za prvi vogal, kjer iščeš senco. Tudi senci v roke porineš listek s sporočilom. Sporočilo, nepomembne besede, ostane s teboj, pred teboj in za teboj. Čudo devetnajstega stoletja. Dolga pot, dolgi spomini in permanentno prijateljstvo z aroganco, tisto zadnjo šanso za manipulacijo in še čem. Ja, pomlad je, ti pa si brez listka. Veter ga je odpihnil. Ta arogantni vetrič, ki ima vse pogoje za............. Je na dobri poti, da........... Ne zameri mu. Tudi pero se je izsušilo. Ne meči ga stran. Ne stori tega. Preveč cinično je. Grenko, skeleče in pekoče od sonca. Pomladnega sonca, polnega arogance, netolerance, sekerance, sporočil. Vrže ti tisti listek v glavo, da bi........ pozabil a vročino, polnost energije, sreče, višek norosti in besed, da boš ponovno dobil šus v glavo. Ne smej se mu, kajti vzburil ga boš. Nekje. Nekoč. Kaj pa ste? Le uradna oseba sem. Moj šiht je izsiljevanje, korupcija in metanje korupcije v jamo, kjer leži tisti moj listek s sporočilom. Naj ga preberem? Ne, ne bom. Po liniji najmanjšega odpora. Neokusni psalmi so nekoč krasili časopisni papir. Glej, ne morem ti pomagati. Če rečem ne, to pomeni ne. Tudi vlak, svojo zadnjo šanso sem zamudil. Vseeno mi je. Vlak je odpeljal in v smrt pospremil suicida. Mene sprašuješ? Me gnjaviš? Daj, strgaj tisti listek! Pozabi na zimo, zimo, klofute in zaušnice. Kje so časi, brez arogance? Gledam po pepelu, kjer vse je strohnelo. Dvojnik. Naslov brez besed. Ponavljam. Tipkam neresnice. Nič od tega ni res. Tipkam naprej in se pretvarjam, da nosim tisti listek v preluknjanem žepu. Luknja. Dve luknji. Luknje v spominu in povabilo na prečkanje mostu pred ogledalom arogance. Sive, sive kot so sive podgane, znanilke potresov. Uboga sestradana golazen, jaz pa praznih rok iščem tebe, da te prosim za udarec, pik, pok, naboj. Ne boš mi dal. Ne boš, ker nimaš. Nimaš niti misli. Nimaš besed. Nemo gledaš in logično sklepaš o tistem spomeniku v preddverju nekega starega objekta. Vse je le v tvoji glavi. Samo zdi se ti. Logično je vse. Le tisto listek............ Kam sem ga dal? Kaj je pisalo na njem? Kakšen je bil na otip? Se splača nositi papir v žepu pred sivino? Sive podgane so izginile.