NA DRUGI STRANI KORUZNEGA POLJA

Iskala je perilo. Kmalu ga je našla, a šla je naprej, da bi poiskala svež kruh, marmelado in skodelico, s katere je že dišalo po kavi. Molče je sedela za mizo. Na robu mize knjiga. Cankarjeve povesti. Pred dnevi jo je prebrala, zato jo je položila tja, na rob mize. Na robu mize ni bilo prta. Tudi na sredini mize ga ni bilo. Po vsej površini mize so bili le sledovi časa. Mnogo let je minilo. Počasi je grizljala ržen kruh in srebala močno kavo. Na uro, ki je ravnokar odbila pol šestih, ni pozabila. Ni bila zaspana, a bila je izmučena. Izčrpana. Naveličana. Lahko bi zabevskal domač pes. Lahko bi prišel pismonoša. Lahko bi se oglasila soseda Tilka. Nič od tega se ni zgodilo, čeprav bi se lahko. Ko je pozajtrkovala, se je zagledala skozi okno. Pogled se ji je ustavil na robu gozda, kjer je kraljevalo širno koruzno polje. Vsega skupaj je bilo kake tri hektarje. Pogled se ji je nekoliko umiril, srce je utripalo v normalnem ritmu in v glavi je čutila "blaženost", nekaj centimetrov nad glavo pa je visela slika. Neka slika. Slikovita slika z motivom nekega mladeniča. Lahko bi mu tako rekli. Bil je mlad, nasmejan in lepo urejen. Bil je ujet na tisti sliki. Ujet sredi okvirja, a tega ni bilo opaziti. Obrnila je pogled na tega fantka. Ta jo je gledal z mističnim nasmeškom na licu. Slika zaprašena. Koliko časa že? Žena se je zamislila. Kar nekaj desetletij je minilo. Dobrih 44 let. Takrat ga je poslednjič videla. Zadnjič ga je prijela za roko in potočila poslednjo solzo, nato pa.............je odšel. Odšel je v svoj "svet", kjer ni več gorja. Kjer ni več milosti, smeha in sprenevedanja. Jok je minil. Posušile so se solze in rane so se zacelile, slika pa je ostala. Zakaj le slika? Zakaj se slika nasmiha? Zakaj? Vzela je sliko v roke, da bi dobila vsaj en odgovor. Tega je našla na zadnji strani, kjer so bile le številke. Spoznala jih je. Spoznala je, da je pred slabega pol stoletja ostala brez svojega največjega bogastva. Njen sin je bil..........njeno vse, njeno veselje, njena radost, njene skrbi, žalost in trpljenje. Bil je vsa njena jeza. Njen dan in njena noč. Pomislila je in zamrmrala: "Res je bi fant od fare." Imela je nekoga, ki se ga je veselila. Tudi on se je veselil nje, svoje mame. Nikoli ni pomislil, da bi jo razžalil s kakim napačnim "preobratom", a teh je bilo veliko. Več kot žalosti in še več kot veselja. Ta fant je bil nekoč mlad. Ni imel nadnaravnih moči, a bil je popoln mladenič, vsaj tako je govorila njegova mama. Bil je zvedav. Med svojimi vrstniki, ki so se igrali s fračami in se podili s kolesi, je bil spoštovan. Bil je nadarjen. Nikoli ni bil prijazen, vendar tudi hudoben ni bil. Nikogar ni udaril, a nikogar ni poljubil. Bil je nevtralen. Nikdar ni čakal. Nikoli ni začel, nikoli končal, a končalo se je...... Nekoč se je končalo, čeprav se še sploh ni začelo. Nekje se vendar mora končati. Vsaka zgodba se nekoč konča. Konec je............ vedno odrešilen. Dober konec - vse dobro. Take zgodbe so najlepše. Tudi njegova zgodba je bila zanimiva. Bila je sicer uradna, njena neuradna stran pa je bila malce drugačna, polna neznank, zagonetk in skrivnosti. Nihče ni pogledal tega fanta od zadaj, kjer je pisala resnica. Bile so le številke. Te so povedale marsikaj, tudi stvari, ki se jih običajno ne upa govoriti. Prepovedane stvari. Stvari na drugi strani. V spremenjenem stanju. V stanju zamaknjenosti, kjer je le nekdo............., ki je malce odmaknjen, ekscentričen, samosvoj in vedno "nasmejan". Tudi ta fant je bil v svojih časih nasmejan in razigran, po drugi strani pa poln "številk". Bile so kot nekakšne PIN kode. Fant jih je nosil s seboj. Z njimi je tekal preko gozdov in skakal po lužah. Tekel je za vozom "življenja". Med tekom je padal, se pobiral in zopet padal, ni pa se udaril, saj si ni upal kazati svojih brazgotin. Brazgotin življenja. Pravljičnega življenja. Realnega življenja, ki ga pravzaprav ni bilo. Bil je nek drugi svet, svet brez smisla, zlagani svet, ki ti pomeni le zavetje, pribežališče in topli zapeček. Fant se je vselej pokrival s toplo in mehko "odejo", le-ta pa se je čez čas od starosti in obrabljenosti začela trgati. Fant si je tolažil dušo: "Saj bo zdržala še kak dan." Tako se je tudi zgodilo. Zdržala je še kak dan. Tudi fant je zdržal še kak dan, čeprav so mu bili dnevi tako...........dolgi. Padel je in se pobral. Šel je naprej, čeprav je hodil nazaj. Plezal je v gore, vendar se je spuščal v globoko brezno, s seboj pa je imel le............toplo "pokrivalo".  Iskal je smisel svojega življenja, ko pa se je prikazal na domačem pragu, se je materi, ki ga je v skrbeh čakala, na licu zarisal nasmeh. Realen nasmeh. Njene oči so se zasvetile kot še nikoli. Ni bilo časa za............. Mati je objela svojega "takšnega" otroka in ga sprejela kot VIP stranko. Ni je motil vonj po alkoholu, ki je puhtel s sinovih ust. Objela ga je, čeprav je bil neobrit, ves umazan in zanemarjen. Bil je le njen ljubi sin. Mati mu je govorila, on pa je..............srepo gledal preko njenih veselih oči. Gledal je skozi okno. Pogled se mu je ustavil ob robu gozda, kjer se je bohotilo širno koruzno polje. Fantu se je pogled umiril in srce mu je prenehalo razbijati. Tudi fantovo dihanje je bilo enakomerno. Pozabil je na............. Mati mu je ponudila tople kave. Med kuhanjem mu je pripovedovala, on pa................je pozabil. Imel je druge "načrte". Druge obveznosti in skrbi. Moral je na pot. Mama je vedela, da odhaja. Videlo se je na njegovih očeh, ki jih je dobro poznala. Nikoli ji niso lagale. Sin je bil tako...........resničen. Tako pravičen in odličen. Mati je po vasi dostikrat slišala: "Hej, tale tvoj "mulc" bi se pa le lahko malce zresnil in naredil vsaj kaj koristnega, on pa le postopa, krade, se pretepa in popiva!" Nekateri so pravili, da je zločinec, drugi pa, da je lenuh, mama pa je vedela, da je njen sin njeno "vse". Njen dan in njena noč. Tistega dne je vedela, da njen sin odhaja. Vedela je tudi, zakaj odhaja in kam gre. Vse besede so bile odveč. V slovo je hotela še zadnjič objeti svojega sina, a njegove "vesele" oči so ji govorile: "Pusti me!" Mama tega ni razumela "narobe". Pustila ga je, da odide. Vesela ga je bila, a žal je odšel "kdovekam". Šel je. Preko gozda, kjer se je bohotilo širno polje koruze. Ni se spraševal. Ni odgovarjal. Ni vedel. Njegovo dihanje je bilo umirjeno in srce mu je enakomerno utripalo. Gledal je, čeprav bi lahko tudi mižal. Spomnil se je materinih besed in svojih odgovorov. Od svoje mame se je naučil marsikaj, a tudi sam je mami dal mnogo življenjskih lekcij. Širno koruzno polje. Nikjer nikogar. Koruza. Koruza. Nekaj časa je hodil po tem "labirintu", nato pa se je ustavil. Ustavil se je. Ustavil. Nekaj je zašumelo. Nekaj. Mladenič je segel v hlačni žep in iz njega izvlekel pištolo. Bila je nabita. Bil je revolver, ki si ga je pred časom "izposodil". Nekaj časa je molče gledal to "stvar", nato pa si jo je nameril v trebuh. Bil je umirjen. Počakal je, da je našel petelina, nato pa.............je glasno počilo. Bilo je dopolnjeno. Zgodba je bila končana. Fant je odšel............. V bistvu se je "skril" v okvir tiste slike, ki je visela na steni. Nihče ni vedel resnice o njem, saj je bila slednja napisana na zadnji strani slike, kjer so bile le neke številke. Le mama je vedela zanje.

OKNO

pod okencem........
sredi okna.....
bela lisa
siva lisa
rdeča
zelena
krvava lisa.....
vse te lise so narisane, podčrtane, "pofarbane"
lise na papirju,
na belem papirju,
na gladkem papirju,
na dragem avstrijskem papirju,
na krvavem papirju,
kjer.........je vse krvavo,
kjer ni slehernega krvavega madeža,
kjer sploh ni nobene,
prav nobene krvave sledi,
jaz pa..........sledim krvavim stopinjam,
počasi,
zelo počasi stopam proti oknu,
proti razbitemu oknu,
razbiti šipi,
potiho jo vprašam,
potiho,
slišim šumenje,
ječanje in ihtenje,
krvavega potočka žuborenje,
gledam ti v oči........krvavo trpljenje,
čas se izteka,
ure,
minute,
sekunde krute,
brezobzirno krvavenje,
prostaško krvavenje,
prostaško je trpljenje,
prost sem vsega,
prost sem tega...........razbitega stekla,
črepinje na steklenih tleh,
stekleni pogledi in smeh,
smeh in jok,
jok in kričanje,
kričanje ob smehu,
smeh ob grehu,
smejim se,
gledam prek razbitine v veter,
v veter, drevesa in drevesa ranjenega,
krvavečega telesa,
zaslišim drevo,
ob njem je hudo,
ob njem je "bolno",
pod drevjem pa potka,
na potki "sirotka",
zvedavo me gleda in vabi v naravo,
v naravo sledim,
srce mi razbija, postavo,
postavo ta-pravo z zmedeno glavo,
ki čaka en "šus",
svečano odpravo,
črno zastavo.
.............................
sedim poleg okna,
se motim ob oknu,
razbitemu oknu,
kje gledam razbito,
kje gledam drevesa,
potko,
kje sploh je razbito,
očem je prikrito,
prikrita je kri,
prikrite sledi,
sledim jim v temi,
v temi globoki,
med starimi "štoki",
ned tremi otroki,
z rano na roki,
z rano na glavi,
na zmedeni glavi,
v lepi opravi,
na lepi postavi,
sonce umira,
luna umira,
preko prezira,
kaplja studenca,
hitra frekvenca,
srce mi razbija,
razbita je šipa,
je šipa razbita.......
...............
Je sploh razbita?
Se mi le sanja?
Mi v mislih odzvanja?
Kje sploh zvoni?
V zvoniku?
Ob tvojem dotiku?
Ne bom te več čakal......
ne bom ga "namakal".....
namakal v veselju,
v smehu in solzah,
solze so moje,
trpljenje je tvoje,
pospravi nesnago, črepinje razbite,
in razbitino,
zamenjaj to okno,
da spet ga razbijem,
da panično zavpijem,
v paniki rdeči,
v rdečkasti sreči,
v sreči boleči,
ob rdečkasti sveči,
ta svečka gori,
v srcu boli,
.........v meni kipi,
kje je zdaj okno,
kje so črepinje, drevo, cesta, vrabčki,
kje so sledi,
kje so sploh vsi,
mogoče sem sam,
mogoče si ti,
mogoče...........to steklo zares je razbito,
mogoče le skrito,
mogoče je okno,
okno je mogoče,
..........
Ko vedel bi le.........kaj "ono" sploh hoče,
se smeje in joče,
sledil bom tem krikom,
sledil bom dotikom,
dotiki ob meni,
zaspani in leni,
ne bom se bahal,
ne bodem zaspal,
saj vse je krvavo,
krvavo k hudiču,
hudič,
nekje tam visi,
nekje so sledovi,
sledovi krvi,
krvave sledi,
kjer ona leži,
kjer milo ihti,
kjer briše si rano,
kjer srce boli.

UROŠ BILBAN - Na božično noč. (BOŽIČ 2018)

X MASS

Ko vase potegneš čas, ki ne obstaja, ti pa ne moreš brez njega.....

pri vitezih

pametnjakovič

Pamet je.............malo boljša kot žamet.

ŠKATLICA

Pred menoj je kartonska embalaža, v kateri je bilo pred nekaj sekundami še polno piškotov. Te sem pojedel za zajtrk. Oh, ubogi jaz! Oh, ubogi zajtrk! Ubogi keksi! Keskov ni več. Tudi zajtrka ni več, jaz pa sem ostal. Na žalost brez jutranjih keksov. Pred menoj je le prazna / pisana škatla. Zapuščena. Opuščena. Razveljavljena, a kljub temu lepa, saj so lepe vse stvari. Tudi ta škatla je lepa. Je pred menoj, jaz pa jo nemo opazujem. Torej, v tišini jo gledam. Prazna je, vsaj tako se zdi. Odprta je. Tudi to se mi zdi. Zdi se mi, da je kartonasta. Zdi se, da je strgana, saj jo je (nekoč in nekje) nekdo odprl. Iz nje je s koristoljubja vzel vsebino. Kakšen oportunist. Ne, ni bil oportunist. To sem bil jaz, Uroš. Nisem oportunist. Nikoli nisem bil, le piškote sem jedel (nekje in nekoč). Dobri so bili. Greha vredni, vendar jaz nisem grešnik. Nikoli nisem bil. Veste, jaz sem Uroš. Že pol stoletja sem in še pol stoletja bom. Kmalu bo ura polnoč, jaz pa.............nemo opazujem. Škatlo. Polnočno škatlo. Ta škatla ne stoji pokonci. Postrani stoji. Kot stolp v Pisi. Ga poznate? Upam, da ga, ker jaz ga ne poznam. Nikoli ga nisem in nikoli ga ne bom. Tudi videl ga nisem še nikoli in upam, da ga nikoli ne bom. Vsa moja bit je fokusirana na škatlo pred mojim obličjem, škatlina bit pa je fokusirana na moje obličje kot objekt poželenja in hrepenenja. Kipeče. Polno skomin. Trajajočih skomin. Neminljivih. Permanentnih in sladkih skomin. V ustih imam grenak okus. Moje oči se rosijo. V prsih me tišči in.............ščemi. Gledam to škatlo. Ljubkovalno ji rečem "škatlica". Tako ljubka je. Zdi se, da je pravilnih oblik, čeprav so njene oblike lahko tudi nepravilne, dejstvo pa je, da je pisana. Pokončna kot heroj. Kot jaz, ki sem heroj. Vedno sem bil in vedno bom, ko pa ne bom več heroj, bodo moji potomci govorili, da sem bil heroj svojega kova. Biti heroj ni nič posebnega, a vsak heroj se mora obnašati kot heroj. Tudi to ni nič posebnega in nič težkega. No, teža je relativnega pomena. Teža je nespremenljivi razred zase. Teža je, lahko bi rekel, pod določenimi pogoji nesprejemljiva, vendar se s tem ne ubadam, saj bi me preveč "bolelo". Bolečina ni v mojem trendu, vsaj nikoli ni bila in nikoli ne bo. Upam, da ne. Upanje nikoli ne umre. Nikoli ni umrlo in nikoli ne bo umrlo. No, le škatla je pred mojim obličjem. Pravzaprav je od mene oddaljena kakih 48 centimetrov, a le dober centimeter od okna, torej je bliže oknu, jaz pa sem zelen od zavisti, vendar to ni pomembno, saj so moje oči uprte v to "famozno" škatlo. Na vrhu je bela. Sredi te beline sta dve svetlo rjavi lisi. Razmišljam, zakaj sta le dve. Zdi se, da se vzajemno dolgočasita. Prva je "locirana" na levi strani, druga pa na desni strani, obe pa sta omejeni, osamljeni in "asocialni". Tako je prav. Meni je prav, njima pa...........tudi. Pod njima se bohotijo mavrične barve, ravno pravšnje za "mavrični forum", ampak..........."m.f." ni primeren zanju. Nikoli ni bil in nikoli ne bo. Mavrica, vitalnost in vihravost, pod njo pa škrlaten oblaček, ki je še lepši od njiju. Bohoti se v svoji idilični, suvereni in čuteči lepoti, čeprav so vsi občutki k sreči povsem odveč. Nepomembno. Nesmiselno. Nelogično. Neobstoječe. Nelikvidno. Nihilistično. Škatla je nekako............življenjska. V življenju se običajno pretakajo energije, vsaj včasih so se. Torej, nadaljujem z opazovanjem škrlatnega oblačka, "lociranega" pod mavrico. Zdi se............., da na sredini tega "monstruoznega" oblačka nekaj piše. Nekaj moralno poučnega. Nekaj življenjskega. Nekaj statičnega in splošnega. Res je. Na oblačku piše: okusen začetek dneva. Dan. Začetek. Okus. Tri dejstva so pred mojimi očmi. Nehote jih premetavam, brcam in z njimi žongliram. Povsem nenamerno. Vsak dan ima svoj smisel. Tudi začetek ga ima, okus pa je.........., če povem pošteno, razred zase. Svojevrstno oznako pa ima tudi "imidž" pod oblakom škrlatne barve. Slika prikazuje prazno skodelico. Keramična je in bele barve. Je povsem realna, poleg nje pa je vizualizacija piškota. Ta je nerealen. Ni ga. V bistvu je le imaginacija piškota. Torej, lažni piškot je naslonjen na stvarno skodelico. prazno skodelico. No, zdi se, da je prazna., čeprav te praznine ni čutiti, saj je praznina lažnega značaja. Imam svojo tehniko opazovanja, čeprav včasih brez opazovanja opazujem tudi tehniko. Tehniko brez vsakršnega značaja. Torej, skodelica in ob njej piškotek. Piškote imam rad, o praznih skodelicah pa sedaj ne bi razpravljal, saj nima smisla. Pogled uprem v levo stran škatle. Tam je rjavkast okvir. Izobčen. Izoliran. Medicinski, če lahko tako rečem, vendar ne bom ničesar povedal. Ničesar napačnega, saj ne delam napak. Nikoli jih nisem in nikoli jih ne bom. Gledam ta "famozni" okvirček. Zdi se, da ga je zadela puščica. Škrlatna puščica. V bistvu gre za invazijo v zaprti prostor, čeprav je slednji odprt. Nič čudnega. Nič nenavadnega. Puščica je škrlatna, a vselej mavrične oblike. V okvir je povsem neboleče vdrla skozi zgornji levi del. Sedaj je v okviru, kjer prebiva geslo: 5 vrst žit........primerno za vegetarijance........BREZ barvil in konzervansov. Je to sploh logično? So to le šifre? No, karkoli že je, naj bo...........recimo........logično. Pod okvirčkom je nekaj ozkih prog, ki so "locirane" vzporedno. Na vsaki od njih je drobno besedilo. Skoraj "papilonsko". Neprepoznavno. Lahko bi vse skupaj razbral, vendar zaradi logike in okusa tega tokrat ne bom storil. Škatla je........... No, ne bom dolgovezil. Na spodnji strani je v levem kotu še eno geslo, ki bi ga strokovno lahko imenoval: password. Na njem pomenljivo piše: 160g (4x40g). V čem je poanta vsega tega? Sprašujem se o vsem mogočem, nazadnje pa le spoznam bistvo, ki je napisano levo - spodaj: brezplačni telefon: 080 2080. Dovolj mi je. Potešeno se popraskam po vratu in, ko škatlo vržem v smeti, nadaljujem z delom. Škatla me ne zanima več, saj že intenzivno poslušam grožnje iz ozadja. Intenzivne grožnje s prav tako intenzivnega ozadja. Intenziteta je na višku, jaz pa tudi.

warning!!!

prav nič se ni zmotil

umetnost

ME, MYSELF AND ITSELF

Pojavil sem se kar naenkrat in primaknil stol, ki ga ni bilo, zato sem odšel domov (brez stola)

NORE GOBICE

Neki cajta sm jo gledu.........., pa sm se mal zmedu.
HAHAHAHAHA

OBJAVA ŠT.:X

Uroš Bilban - SE TREBA BO OŽENIT

buta, buta, buttaaaaaaa

TEGA NE BOM OBJAVIL.....

🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺🔺
ŽIULENE.......

ŽE ZANČ SM VAM POVEDU, KWA BOM NAREDU, EN GENIJALEN IZUM, DA BO CEV SVET SAM GLEDU............

AMPAK NA KOC SE NEBO NČ ZGODILO, SAJ SE TEKOM DNEVA V TRMNI LUKNJI BO STEMNILO, GLEDAL BO, A SE NEBOM ZAVEDAL VSEGA GREHA TUJCEV, OBISKOVALCEV, MONUMENTALCEV IN FIZIKALCEV.........NO, DOVOLJ O TEM........

v roki mam prazen list

vsi vedo, da sem velik fašist

nimam zajedalcev

nimam glist

nimam preveč časa, sekunde in Kunigunde, le gumbe (bele, rdeče, zelene)

nekaj zelenjave, nekaj osivelih las na vrhu moje glave, nekaj keša za zabave, nekaj pomislekov glede..........gledanja v temno noč, podvozje, arhetipe, stereotipe in še nekatere druge tipe........

tudi tipke na keyboardu (tukaj sem, samo ne vem, kje so oznake?????↺↺↺↺↺ 

7.6.2018

uroš

Pastirica Tončka

Nekoč je živela pastirica Tončka. Imela je tri majhne kozice in enega petelinčka. Potem pa je nekega dne sosedov fantič Franč s sekiro do smrti potolkel Tončkinega ptiča. To je deklica jokala. Na ves glas se je drla: "Bog, pomagaj meni, revici ubogi! Tako rada sem ga imela! Zdaj pa ga ni več!" Smrklja je dolgo jokala. Nato se je pošteno poscala. Franč je, nekega dne ves zasnifan zaspal pred televizijo. Prišlo je do kratkega stika, do eksplozije in kmalu je cela bajta zgorela do fundamentov. Franč je bil ves ožgan. ostal je brez bajtice, brez mamil in brez vsega. Zeblo ga je za popizdit, saj je bila zima, pozimi pa valda zebe. Franč je nekaj noči prespal pod staro smreko, nato pa se je grozno prehladil in začel kašljati in kihati. Kmalu je dobil visoko vročino, pa še rit ga je pričela peči in skeleti. Misli je, da ga bo pobralo, potem pa ga je neke nočo prestregla Tončka in mu ponudila denarno pomoč. Poslala ga je h kmetu Ištvanu, ki je imel veliko kmetijo v neki vukojebini. Franč je pomagal v štali, v kokošnjaku in svinjaku. Zaslužil je veliko nemških mark, italijaskih lir in ameriških dolarjev. Vsi ti bankovci so bili seveda ponarejeni. Fant je s polnimi žepi gotovine že hitel proti gostilni, ko ga je ponovno prestregla Tončka. Najprej mu je pljunila v obraz, nato pa ga je vljudno prosila za nekaj drobiža, da bi si kupila novega petelinčka. Franč je dvakrat krehnil in iz žepa izvlekel 200 tolarjev. Ponudil je deklici, ona pa je s tresočo roko sprejela to bogastvo. Hitro je odšla v najbolj luksuzno trgovino in kupila pet tičev. Vsak od njih je bil druge barve, vseh pet pa je bilo na baterije. Hitela je proti domu, Franč pa je z motorjem zgrmel v prepad. Še danes ga iščejo, prepad namreč.

PAMET BREZ VREDNOSTI

HUH, KAJ IMAŠ V GLAVI? KJE JE TVOJA GLAVA? ZDI SE, DA SI ZBEGAN.....SE MI PRAV DOZDEVA ALI..........NO, DOVOLJ BESEDIČENJA! NE BOM TE ŽALIL, NE BOM TE HVALIL, GREM NA INŠTANCO, POD NOVO DISTANCO, DA UNIČIM TVOJ EDINI INTERES.........KJE JE SLED MOJEGA GREHA? POD TVOJO UMETNO NOGO, POD PREPROGO, UBOGO, PRED TVOJIM SREPIM POGLEDOM..........ČAKAŠ NA LEPO VREME.........IN ČOKOLADO! ČAKAŠ, DA SE OBRNEM, DA SE OBRNE VSA NASTALA SITUACIJA, BREZ CEREMONIJE, ŽIGOSANJA, STIGME/VSE JE TAKO MRAČNJAŠKO, TUROBNO,VRT NAD MOJO PRAZNO GLAVO........RAD BI..........RAD BI ZAHLIPAL V TEMNO NOČ, A NEMOGOČE JE, ZBEGAN, IZOBČEN, PONIŽAN.....




KJE SO BANANE?


TO JE TISTO, RUMENO, SLADKO IN 
DEBELO))))))))))

POMLADNA AROGANCA

Pomlad se je prikradla v naše kraje. S seboj je prinesla mnogo lepih in tudi malo manj lepih stvari. Vsega po malem. Vse skupaj je treba sprejeti z veseljem, veseljem do življenja, trpljenja in agonije. Naj ne pozabim akutnih bolečin, ureznin, podplutb in opeklin s strani vročega pomladnega sonca. Imamo ga za spomin brez bolečin in upanja na nekatere. Napišeš mu sporočilo z upanjem, muko in obligacijo, on pa.......... ti zareži v obraz. Obraz brez izraza. Takih ksihtov je veliko, vedno več, nešteto jih je. Prišli so iz preddverja nekega porušenega objekta. Iz legla mrhovinarjev, statičnega električnega toka. Batine, psovke, grožnje in (ne)moč. V bistvu volja do (ne)moči. Kaj bi bilo, če nihče ne bi pretakal solz. Solz brezplačnosti. Kaj bi brez tistih, ki jim daš listek s sporočilom in..........greš svojo pot. Tvoja pot pelje za prvi vogal, kjer iščeš senco. Tudi senci v roke porineš listek s sporočilom. Sporočilo, nepomembne besede, ostane s teboj, pred teboj in za teboj. Čudo devetnajstega stoletja. Dolga pot, dolgi spomini in permanentno prijateljstvo z aroganco, tisto zadnjo šanso za manipulacijo in še čem. Ja, pomlad je, ti pa si brez listka. Veter ga je odpihnil. Ta arogantni vetrič, ki ima vse pogoje za............. Je na dobri poti, da........... Ne zameri mu. Tudi pero se je izsušilo. Ne meči ga stran. Ne stori tega. Preveč cinično je. Grenko, skeleče in pekoče od sonca. Pomladnega sonca, polnega arogance, netolerance, sekerance, sporočil. Vrže ti tisti listek v glavo, da bi........ pozabil a vročino, polnost energije, sreče, višek norosti in besed, da boš ponovno dobil šus v glavo. Ne smej se mu, kajti vzburil ga boš. Nekje. Nekoč. Kaj pa ste? Le uradna oseba sem. Moj šiht je izsiljevanje, korupcija in metanje korupcije v jamo, kjer leži tisti moj listek s sporočilom. Naj ga preberem? Ne, ne bom. Po liniji najmanjšega odpora. Neokusni psalmi so nekoč krasili časopisni papir. Glej, ne morem ti pomagati. Če rečem ne, to pomeni ne. Tudi vlak, svojo zadnjo šanso sem zamudil. Vseeno mi je. Vlak je odpeljal in v smrt pospremil suicida. Mene sprašuješ? Me gnjaviš? Daj, strgaj tisti listek! Pozabi na zimo, zimo, klofute in zaušnice. Kje so časi, brez arogance? Gledam po pepelu, kjer vse je strohnelo. Dvojnik. Naslov brez besed. Ponavljam. Tipkam neresnice. Nič od tega ni res. Tipkam naprej in se pretvarjam, da nosim tisti listek v preluknjanem žepu. Luknja. Dve luknji. Luknje v spominu in povabilo na prečkanje mostu pred ogledalom arogance. Sive, sive kot so sive podgane, znanilke potresov. Uboga sestradana golazen, jaz pa praznih rok iščem tebe, da te prosim za udarec, pik, pok, naboj. Ne boš mi dal. Ne boš, ker nimaš. Nimaš niti misli. Nimaš besed. Nemo gledaš in logično sklepaš o tistem spomeniku v preddverju nekega starega objekta. Vse je le v tvoji glavi. Samo zdi se ti. Logično je vse. Le tisto listek............ Kam sem ga dal? Kaj je pisalo na njem? Kakšen je bil na otip? Se splača nositi papir v žepu pred sivino? Sive podgane so izginile.

norost

POMEŽIK SONCU